V zvezi s tem je pred nekaj dnevi v škotskem parlamentu potekala burna razprava, v kateri je bil pravosodni minister tarča ostrih kritik. Čeprav so bile mnoge utemeljene, je pravosodni minister ostal neomajen. Vztrajal je, da je on in samo on odgovoren za odločitev, sprejeto v najboljši veri, da predčasno izpustitev zahteva škotsko pravo, predvsem pa vrednote, na katerih temelji škotski pravni sistem in med katerimi je ena od pomembnejših tudi sočutje.
Šlo je torej za nastop nosilca oblasti, ki je dal nekaj na svojo integriteto in na integriteto politične skupnosti, ki jo predstavlja, in ki je jasno spregovoril o temeljnih (pravnih) vrednotah, na katerih ta skupnost temelji. Čeprav marsikdo njegovi odločitvi ostro in zagrizeno nasprotuje, vseeno ve, da je bila legitimna, ker je bila sprejeta na opisan način. Takšno ravnanje nosilcev oblasti, utemeljeno na integriteti in jasni opredelitvi temeljnih vrednot politične skupnosti, je za anglo-saksonski svet nekaj običajnega, žal pa ostaja več kot izjema v Republiki Sloveniji.
Tu nas pretresa nek drug lockerbie, ki se ni zgodil leta 1988, pač pa že par desetletji prej in ki je s pomočjo EU ponovno prišel na dan minulega 23. avgusta. Leta 2008 je namreč Evropski parlament ta dan z deklaracijo razglasil za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, ki ga je letos podkrepil še s sprejetjem resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu. Osnovno vodilo resolucije, je, da je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnegakoli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal.
Vse žrtve si zaslužijo naše sočutje. Prav tako pa si v znak potrditev naših vrednot in integritete vsi tisti, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini, zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma v naši zavesti zaslužijo posebno mesto kot junaki totalitarne dobe. Resolucija doda še pravni vidik, kjer poudari, da se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev, ki, tako kot vse, kar je človeško, niso objektivne, ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih, tudi zato, ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost.
Resolucija tako stoji na treh stebrih: pravu, vrednotah in sočutju. Kljub temu pa v Sloveniji skupaj z vseevropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarizmov ni naletela na plodna tla. 23. avgust je bil obravnavan kot nebodigatreba, saj je bil skorajda v celoti spregledan s strani nosilcev oblasti. Resoluciji pa se godi še slabše. Njena vsebina in moralna teža sta bili v parlamentu zreducirani na golo pozitivistično vprašanje njene pravne veljave in zavezujočega značaja. Na predlog opozicije se bo resolucija zdaj znašla na izredni seji, katere dnevni red pa bo na predlog koalicije dopolnjen še s sprejemom vojnih zakonov, o katerih ni soglasja in bodo tako v izrecnem nasprotju z resolucijo očitno sprejeti s preglasovanjem. Kaj takšno postopanje pomeni za stanje prava, vrednot in sočutja v Sloveniji, je zgolj preprosto retorično vprašanje.
