V času finančne krize v (post)tajkunski Sloveniji je aktualen finančni inženiring, ki mu je na izvrsten način nastavil ogledalo vodilni slovenski pisatelj Drago Jančar v svoji Lahki konjenici. Potem je tu še družbeni inženiring, ki po prevladujoči definiciji označuje različne načine zlorab prek IT tehnologij. No, obstaja pa tudi ustavni inženiring.
Izmed vseh inženiringov je ustavni inženiring še najmanj poznan in verjetno prav zato, za razliko od ostalih, nima, vsaj ne a priori, negativne konotacije. Kaj se potemtakem skriva pod tem pojmom? Ustavni inženiring je moč razumeti na dva načina, v ožjem in širšem smislu. V ožjem smislu se ustavni inženiring nanaša na vprašanje najprimernejšega ustroja ustave kot pravnega akta za učinkovito delovanje politične skupnosti, ki jo ta akt uokvirja. V širšem smislu pa ustavni inženiring pooseblja idejo, v skladu s katero naj bi ustava in konstitucionalizem služila kot tehnika oz. mehanizem družbenih sprememb in nasploh kot sredstvo usmerjanja ter vodenja določene politične skupnosti.
Ožji in širši pomen ustavnega inženiringa sta seveda dve plati ene in iste medalje, pri kateri gre za iskanje najboljših ustavnih rešitev v prepričanju, da te lahko privedejo do določenih makro družbenih sprememb.
Ustavni inženiring je, morda v nasprotju s konvencionalnim prepričanjem, prisoten že od samih začetkov modernega konstitucionalizma - nekateri sam nastanek ZDA pripisujejo uspešnemu ustavnemu inženiringu njenih ustavnih očetov - s tem, da je v določenih obdobjih še posebej poudarjen. To velja zlasti za tranzicijska obdobja. V zadnjih dveh desetletjih smo bili na globalni ravni tako priča pravemu izbruhu ustavnega inženiringa. Po padcu berlinskega zidu je pot iz komunizma v demokracijo in tržni sistem v državah srednje in vzhodne Evrope vodila prek ustavnih sprememb. Enako je veljalo za Južno Afriko, kjer se je prelom z apartheidom prav tako zgodil s pomočjo nove ustave. Ustavni inženiring je bil poskušen tudi v Evropski uniji, v sistemu, ki je v konstantni tranziciji, a se je izjalovil. Nenazadnje, tudi najnovejše pobude za spremembo slovenske ustave imajo svoje korenine v ustavnem inženiringu.
Prav v kontekstu teh zadnjih pa velja poudariti, da ustavni inženiring še zdaleč ni obsojen na uspeh. Nasprotno, kot to kaže propadla epizoda pisanega konstitucionalizma v EU, polaganje prevelikih upov v sposobnost ustave, da prekroji določeno družbo v politično skupnost po želeni novi podobi, se lahko kaj hitro izjalovi in postane kontraproduktivno. Namesto želenih učinkov lahko ustavni inženiring, izvajan v preveliki vnemi, privede do izvotljenja ustave, ki zgolj kot skupek političnih deklaracij postane ogledalo politične naivnosti ali nasilja vladajočih elit, ki ima z realnostjo kaj malo skupnega. Takšen primer so bile nekdanje komunistične ustave, vključno z eno od preštevilnih jugoslovanskih.
Da ustavni inženiring ne bi postal navadna farsa ali opresivno sredstvo, se je vselej treba zavedati njegovih omejitev. Konstitucionalizem, če temelji na širokem javnem diskurzu, ki sem ga opisal v prejšnjih kolumnah, je lahko pomemben dejavnik razvoja družbe, nikakor pa ni edini. Vsaka družba je razdeljena na zasebno in javno sfero, ki sta podvrženi različnim silnicam: moralnim, religioznim, običajnim, ekonomskim, političnim, pravnim, racionalnim in iracionalnim. Nemogoče je, in to tudi ni njen namen, da bi ustava zajela vse te silnice in jih kanalizirala v eni sami izbrani smeri. Domet ustave in ustavnega inženiringa kot reformnega mehanizma družbe tako sicer ni zanemarljiv, je pa na vsak način omejen. To spoznanje je ključno, zato ga morajo imeti predlagatelji najnovejših amandmajev k slovenski ustavi, če želijo z njimi res uspeti, vseskozi v svoji zavesti.
