Bodo to novi brezdomci, uživalci socialnih podpor, prejemniki paketov Rdečega križa in Karitasa? Kot da to ni dovolj; še bližajoča se gripa. Je to lahko sploh pravo poletje, čas za dopust, oddih, nabiranje novih moči?
Revščina je težki drog,
ki nam zapira vsa vrata.
Nizozemski
Oče, koliko časa bomo še tolkli
takšno revščino? Štirideset dni.
In potem? Potem se bomo navadili.
Armenski
Človek lahko postane reven
ne pa brezmočen.
Finski
Ob robu velikega rajanja v Laškem, ki mu je letos nagajalo tudi vreme, so se odvijale kar tri okrogle mize. Ena na temo socialne politike in preprečevanja revščine. Sodelovali smo predstavniki nevladnih organizacij, politike, interesnih skupnosti, novinarji, ... Okrogla miza je bila del širšega projekta Evropski državljani o priložnostih, izzivih in prihodnosti Evropske unije. Seveda nismo mogli mimo recesije in ob besedi sem se spomnila misli R. Reagana, ki je dejal:
»Recesija je, ko izgubi delo vaš sosed, depresija, ko ga izgubite vi.«
Razmišljali smo o krizi, ne le svetovni in domači, tudi o krizi vrednot, vlogi medijev, ljudeh, ki živijo na obrobju, pa bi radi delali.
Svet po trenutno dostopnih podatkih beleži 24 % revnih ljudi, 6 % pa je izjemno bogatih. Če bi slednji svoje bogastvo, ki ga nikoli ne bodo mogli odnesti s tega sveta in se bo morda nekega dne celo razpolovilo ali izničilo, vsaj delno namenili revnim, ne bi bili več zelo, ampak le »samo« bogati, bi svet morda zadihal.
Čeprav se vseskozi tako radi sklicujemo na svetovno krizo, ki je pljusknila k nam in povzročila pravi cunami, razpad številnih podjetij in obubožanje mnogih, ne moremo mimo prevelikih apetitov mnogih, neuspešnih poti nekaterih managerjev, ki so želeli preveč, dobili veliko in uničili še več. Poznali smo krizo vzhoda, danes z izgubo trgov, kriza vlada povsod, ne le tam, v deželah ki so ali so bile v socializmu.
Mediji poročajo, dan za dnem celo iz ure v uro in kaj, ko bi imeli obveznost, da vsak dan ob strašljivih novicah, ljudem povedo tudi kakšno lepo, dobro in prijazno. Negativne stvari namreč spravljajo v obup, depresijo, misel na samomor. Že tako jih ima Slovenija neverjetno veliko in celo prednjači pred mnogimi državami.
Torej, naj bo dobra praksa medijev tudi poročanje o ljudeh, ki zmorejo in znajo, o rešilnih bilkah, izhodih iz krize, učenju za boljši jutri, idejah, ki jih znajo in zmorejo realizirati mnogi.
Je možno, da v imenu recesije svetovnega slovesa dan za dnem propadajo podjetja, celo giganti? Mura, ki je bila pojem, ne le ime za reko, pač pa tudi za blagovno znamko, morda malce pregrešno drago, tone, se bliža stečaju. Zato se nadvse razveselim ideje, ki je očitno prišla prav od tam, od tistih, ki jo želijo rešiti in ne pokopati. Majice, bele, z zvenečim napisom tovarne, za katero sem mislila, da bo vedno, tudi tedaj, ko mene več ne bo. Zato hitim v podhod Metalke, da bi se zapisala med kupce rešilnih bilk. Lepo bi bilo, če bi bila tam vrsta. Splačalo bi se počakati, saj bi vedeli, da rešujemo skupaj. Navala ni, ljudje posedajo v prijetnem hladu in se nalivajo s pijačami vseh vrst, ki po cenah zapitka zagotovo presegajo Murine majice.
Danes bi lahko bila izziv za mnoga darila: Murina majica, z napisom, ki ni sramota, ki je poziv vsem, da Mura obstaja in jo želimo rešiti.
Veljalo bi govoriti o tem vsak dan, večkrat, povsod, osveščati tiste, ki kupujejo Armanijeve obleke, da z Murino naredijo veliko več. Lepo bodo oblečeni, znamka pa bo izdajala tudi solidarnost in pomoč. Zakaj ne domače? Slovenija je preplavljena s tujimi blagovnimi znamkami, prodajajo se izjemno poceni, razprodaje to še znižajo na cene skoraj blizu ničle in vendar se zaveš, da je v Muri kvaliteta. Da je tekstilna industrija ena tistih, ki izjemno težko živi. Zaradi poceni delovne sile drugod, pa tudi še zaradi česa.
Ne morem verjeti, da lahko nekdo mirne vesti sprejme nagrado za opravljeno delo, zlasti ob bankrotu, stečaju, ki presega na stotine plač ubogih revežev, ki jih sploh niso prejeli. Res vsi nismo enaki, ne po izobrazbi in ne po delu, seveda tudi ne plačilu, a vendar, bi nekje morale biti meje. Obdavčitve od tam navzgor pa take, da bi ljudje razmišljali o darovanju tega, kar jim ne bi prineslo pravega dohodka.
Zakaj ne bi dobili olajšav tisti, ki podarjajo v dobrodelne namene in to ne tistih minimalnih, pač pa tudi nad tem zneskom?
Slovenci znamo biti hudo zavistni za vsak velik avto, hišo z bazenom, počitnice v tujini, nikakor pa ne za bolezen, nesrečo, katastrofo. Kako malo je potrebno, da smo deležni tudi tega. Nikoli ne veš ne kdaj in ne kje. Tudi smrt, gospa, ki smo jo pogosto prikazovali s koso v rokah, ne prizanaša. Revnim in bogatim, uspešnim in manj uspešnim, zaposlenim ali nezaposlenim. Še tako lep grob, grobnica, mavzolej, ne pomeni ničesar živega, otipljivega, strah ali prijaznost zbujajočega. Minilo je, zemlja vzame vse, ne glede na velikost denarnice ali bančnega računa. Tudi, če bi bogati dobili s seboj »popotnico«, če bi smeli obdržati zlato, kovance, starine in še kaj, tega ne bi mogli več uporabljati. Se morda motim?
Oni dan sem slišala, da nekdo pozna človeka, ki si naroči letalski prevoz z Dunaja, od tam pa mu pripeljejo kilogram kaviarja. Na TV sem videla žensko, ki je v joku zatrjevala, da si lahko privošči en ali največ dva evra na dan. Kaj pa kaviar?
Še vedno bi se ga dalo kupiti pri nas ali se mu kdaj odpovedati in pomagati tistim, ki imajo kovanec na dan.
Žalostna sem tudi, če se nekdo tako preda usodi, da sprejema le pakete Rdečega križa in Karitasa ter socialno podporo, ker tako lažje in boljše živi kot, če bi delal in ne dobival plače. To nikakor ni vzpodbudno. Prav tako ne smemo »rib le dajati, pač pa moramo ljudi učiti, da si jih znajo ujeti«.
Vprašanje okrogle mize je bilo tudi kaj sporočiti evropskim poslancem, ki so ta hip stopili na parket Evro parlamenta.
Spomnila bi jih le na obljube, ki so jih dajali dan za dnem v boju za izvolitev. Nič več in nič manj kot to. Povsem dovolj bo, če se sleherni dan spomnijo o čem so govorili in kaj obljubljali. Počutijo naj se kot bi bile jutri nove volitve.
Kljub kritikam zdravstva se staranje prebivalstva povečuje, ljudje dosegajo visoko starost, medicina napreduje, upamo celo na cepiva in zdravila proti smrtonosni gripi. Sprašujemo se kako v prihodnosti zagotoviti vzdržnost pokojninskega sistema in zdravstvenega varstva, ko pa nam je znano kako močne so demografske spremembe v Evropi. Do kam podaljševati delovno dobo ljudi, ki so že zgarani in bi radi vsaj nekaj let spodobno živeli s pokojnino, ko pa mladi čakajo in čakajo? Prav iskanje prve zaposlitve je težko in dolgotrajno. Nihče noče začetnika, vsak se boji žensk, ki bodo odšle na porodniški dopust, celo očetov, ki bi ga vzeli. Prilivi v pokojninsko blagajno se z odpusti delavcev manjšajo, nove upokojitve pa so dan za dnem na vidiku.
Pred nami so težki izzivi krize, ki ni le naša, recesije, ki je lahko včasih tudi izgovor za marsikatero dejanje in depresije, ki nam tudi ob novicah o gripah, virusih in ujmah narave, ne uide.
Potrebni so ljudje, ki bodo znali in zmogli povedati tudi kaj lepega in prijaznega, buditi vero v jutrišnji dan in z zahvalo, da smo živi in živimo tako kot še nikoli, končati današnjega.
Spomniti se je potrebno tudi preteklosti, ki za marsikoga ni bila tako rožnata, vedno se nista »cedila med in mleko« in nikakor nismo živeli v Indiji Koromandiji. Ko smo vanjo skoraj vstopili, ko smo želeli več in še več, pa se je kolo sreče iztaknilo z voza, ki lahko zdrvi celo v prepad.
Zavedajmo se, da ni vlade, ki bi brez državljanov vladala, da ni ukrepa, ki bi ga vsi sprejeli soglasno, ni ideje, ki je ne bi kritizirali in ne dogodka, ki ga morda kdaj celo ne bomo obžalovali.
Razmišljam ali okrogle mize prinesejo kakršnekoli rezultate, ali kdo to bere in posluša, ali se kdaj zamisli.
Če ne bi verjela, da je vsaj kdo, ki bo danes legel k počitku in rekel: preživel sem soliden dan, lahko bi mi bilo celo slabše, ne bi več pisala.
Tako pa optimistično zrem v jutri, čeprav tu in tam ne gre brez kančka pesimizma.
Revež, starec in bolnik so vrhunec
nesreče na zemlji.
Kitajski
Kolikor revnejši si,
toliko več hudičev srečuješ.
Nemški
Reveži živijo kot fižol, ob poti;
kdo gre mimo, ga pohodi.
Ruski
