Edward Snowden, za nekatere državni sovražnik številka ena, za druge svetovni junak, je v začetku letošnjega leta razkril sistematično in splošno poseganje ameriške agencije za nacionalno varnost (National Security Agency) v zasebnost milijonov običajnih prebivalcev Združenih držav Amerike, pa tudi prebivalcev drugih držav. Takšna praksa sicer sama po sebi ni presenetljiva, bolj je kočljivo vprašanje pravne narave pravice do zasebnosti, ki odpira vprašanje upravičenega pričakovanja zasebnosti in njenega učinkovitega varstva. Čeprav zasebnost ni absolutno varovana, so države zavezane, da jo učinkovito varujejo. Večina posameznikov zato upravičeno pričakuje, da državni in nedržavni subjekti ne bodo nezakonito posegali v zasebnost njihovih elektronskih komunikacij.
Konec letošnjega novembra je tretji odbor Generalne skupščine Združenih narodov na predlog Nemčije in Brazilije sprejel resolucijo o »pravici do zasebnosti v digitalni dobi«. Resolucija se v preambuli jezikovno opira na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, pri čemer določa, da morajo biti »pravice posameznikov, ki jih imajo izven spleta, varovane tudi na spletu, vključno s pravico do zasebnosti« (točka 3 resolucije). Resolucija med drugim države poziva, da »spoštujejo in varujejo pravico do zasebnosti, vključno v kontekstu digitalnih komunikacij« (4 (a)); da »pregledajo postopke, prakso in ureditev nadzora nad komunikacijami, njihovem prestrezanju in zbiranju osebnih podatkov, vključno z množičnim nadzorom, prestrezanjem in zbiranjem…« (4 (c)) ter da »ustanovijo oziroma vzdržujejo obstoječe, neodvisne in učinkovite domače nadzorne mehanizme, ki so zmožni zagotavljati transparentnost … in državno odgovornost … (4 (d)).
Sama resolucija je odgovor na delovanje ameriške agencije za nacionalno varnost, ki je prisluškovala najvišjim brazilskim, nemškim in drugim državnim organom. Samo besedilo se je od prvega osnutka resolucije zaradi lobiranja najmočnejših držav močno spremenilo, nazadnje pa jo je tretji odbor sprejel soglasno in jo poslal v nadaljnjo obravnavo v generalno skupščino Združenih narodov. Resolucija povzema terminologijo negativnih in pozitivnih obveznosti iz prava človekovih pravic. Države so zavezane spoštovati pravico do zasebnosti tako, da se vzdržijo dejavnega poseganja v njeno uresničevanje. Hkrati pa imajo države obveznost, da jo varujejo tudi v zasebnih razmerjih med zasebniki. Njihova obveznost, da varujejo pravico do zasebnosti, se tako nanaša tudi na delovanje največjih svetovnih spletnih podjetij kot so Google, Facebook, Linkedin in ostali. Da se omenjena podjetja zavedajo svoje obveznosti varovati pravico do zasebnosti, kaže njihova skupna iniciativa, v kateri pozivajo ameriško vlado, da zagotovi ustrezne standarde na področju zasebnosti. Vprašanje je, ali bo Generalna skupščina resolucijo sprejela v prvotni obliki. Četudi je bo, bo njena pravna narava zgolj nezavezujoča, deklarativna in programska. V državah članicah Sveta Evrope že dandanes veljajo veliko višji standardi, kot jih določa omenjena deklaracija.
Ko tuje obveščevalne službe vohunijo na ozemlju držav članic Sveta, zanje veljajo obveznosti, da varujejo pravico do zasebnosti, ki izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) in sodne prakse Evropskega sodišča. V tem primeru je popolnoma nerelevantno, ali denimo ustava Združenih držav in njen 4. amandma velja ekstrateritorialno. Obveznosti 8. člena EKČP so jasne, seveda pa niso absolutne, saj dopuščajo omejevanje zasebnosti zaradi varstva državne varnosti. Razlagajo se na podlagi tristopenjskega testa sorazmernosti, ki ga je v sodni praksi razvilo Evropsko sodišče. Tudi v teh primerih lahko države posegajo v pravico do zasebnosti samo zakonito. To v primerih vohunjenja in prisluškovanja pomeni, da morajo državni in zasebni organi (denimo mobilni operaterji) za vsak poseg pridobiti sodno odredbo.
Zadnja razkritja nasprotujejo predvsem temeljni zahtevi demokratičnih in pravnih držav po varstvu individualnih pravic. Množični in masovni posegi v zasebnost milijonov posameznikov po vsem svetu podirajo temeljne civilizacijske pridobitve v modernih pravnih državah, ki so nastajale skozi stoletja. Interesi držav, da zavarujejo državno varnost so razumljivi in legitimni, vendar jih ni mogoče uresničevati na način, ki sam posega v srž obstoja sodobnih držav. Vlade držav se morajo zavedati, da množično vohunjenje in prisluškovanje ne ostane brez visokega računa za delovanje neke družbe. Načenja namreč ne le zaupanje v delovanje neke države, ampak ustvarja tudi nezaupanje v odnosih med zasebnimi subjekti. Takšno nezaupanje nato povzroča konflikte v vseh porah družbe, prevlado zasebnih interesov in pozabo skupne dobrobiti neke družbe.
Da ne bi mislili, da je vohunjenje tuje samim evropskim državam. Sodišče Evropske unije ravnokar na podlagi predhodnega vprašanja irskega višjega sodišča (High Court of Ireland) in avstrijskega ustavnega sodišča (Verfassungsgerichtshof) presoja v zadevah C-293/12 in C 594/12 ali je Direktiva 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov skladna z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Ravno včeraj pa je generalni pravobranilec Cruz Villalón podal mnenje v omenjenih zadevah, pri čemer je zapisal, da je omenjena direktiva »v celoti nezdružljiva s členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker omejevanja uresničevanja temeljnih pravic, ki ga povzroča s tem, da nalaga obveznost hrambe podatkov, ne spremljajo nepogrešljiva načela, ki bi veljala za zaščitne ukrepe, ki so potrebni za urejanje dostopa do navedenih podatkov in njihove uporabe« (159. odstavek).
Dilema med varstvom državne varnosti in varstvom temeljne pravice posameznika do zasebnosti ne sodi med pristne dileme. Dileme pravzaprav ni. Država lahko varuje državno varnost le na način, ki ne posega nezakonito v temeljne pravice posameznikov. Samovoljni posegi državnih in nedržavnih organov v zasebnost posameznikov so nezakoniti in v nasprotju z Evropsko konvencijo. Če družbe takšne arbitrarne prakse sprejmejo, dovolijo vzpostavitev totalitarnih praks brez vsakršne možnosti nadzora. V Sloveniji in ostalih bivših totalitarnih državah predobro vemo, kaj to pomeni. Vrnitev v obdobje, ko so državni organi nadzorovali vsako tančico javnega in zasebnega življenja posameznikov, in ko so privilegirani posamezniki te podatke izrabljali za uresničevanje svojih zasebnih interesov. Ali si res želimo, da se takšne arbitrarne prakse vrnejo v slovenski in evropski prostor?
