c S
Kako naj pride do ustavnih sprememb?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
06.07.2009 06:11 V prejšnji kolumni sem se dotaknil vprašanja o potrebnosti korenitih ustavnih sprememb na Slovenskem in nanj podal pritrdilen odgovor. Slovenija potrebuje ustavne spremembe, ker so se obstoječe ustavne rešitve v določeni meri izkazale za politično-ekonomsko neučinkovite ter predvsem zato, ker se je izčrpal dosedanji ustavni narativ.

Slovenska politična skupnost potrebuje nov zagon in vir tega so lahko tudi ustavne spremembe, če so izvedene na ustrezen način. V tej kolumni želim osvetliti, kaj po mojem mnenju šteje kot ustrezen pristop k ustavnim spremembam.

Takoj v uvodu naj poudarim, da sam na ustavne spremembe ne gledam zgolj v ozkem formalno-pravnem smislu ustavno revizijskega postopka, kot je ta urejen v slovenski ustavi, temveč širše v smislu vsakega (relativno) kolektivnega ustavnega premisleka. Formalni postopek spremembe ustave je tako le del širšega ustavnega premisleka in morda niti ne njegov najpomembnejši del, vsaj ne v vsebinskem smislu.

Ustavni premislek, ki lahko vodi do ustavnih sprememb, bi moral vključevati več faz, ki bi si sledile od spodaj navzgor. Generator ustavnega premisleka bi morala biti aktivna in kritična civilna družba. Vanjo sodijo različne nevladne organizacije, strokovna in laična združenja, kakor tudi skupine državljanov, ki bi se lahko spontano organizirale v smeri sprožitve ustavnega premisleka. Civilna družba je kot jedro politične skupnosti tista, ki ima največjo pravico generirati ustavni premislek, zato ji tudi pripada njegova prva faza.

Subjekti, navedeni v nadaljevanju, pa nimajo le pravice sprožiti ustavni premislek, ampak je ta v določeni meri tudi njihova dolžnost. V prvi vrsti gre v tej drugi fazi za vlogo političnih strank. Te so nosilke politične skupnosti in izvajalke demokracije. Njihova naloga ni samo ravnati v skladu z ustavo, temveč bi morale tudi skrbeti, da ta ostaja aktualna in učinkovita. Prav zato imajo politične stranke tako pravico kakor tudi dolžnost aktivno sodelovati pri ustavnem premisleku.

Takšno dolžnost ima v še večji meri vlada kot skupek koalicijskih strank, to je politične večine, ki je prevzela odgovornost za vodenje države. Vlada bi morala ob iskanju najširšega političnega konsenza pripraviti konkretne predloge ustavnih sprememb in tudi poskrbeti za njihovo podporo v parlamentu. Ta je tisti, ki ima pri spremembi ustave, v kolikor se o potrditvi te ne odloči na referendumu, zadnjo besedo. V parlamentu se ustavni premislek oz. njegova četrta faza odvija v okviru parlamentarne ustavne komisije ob sodelovanju pravne stroke, ki poskrbi za ustrezne nomo-tehnične rešitve.

Pomembno premostitveno vlogo med tretjo in četrto fazo ustavnega premisleka pa lahko odigra predsednik republike. Čeprav mu gre v parlamentarnem sistemu zgolj simbolična ustavna funkcija, je ta vseeno vse prej kot nepomembna. Nasprotno, ravno zaradi svojega simboličnega položaja, v kolikor tega ne izkorišča zgolj v prid enega političnega bloka ali celo politične stranke, ima predsednik države kot poglavar politične skupnosti izjemno možnost prispevanja k iskanju takšnih ustavnih rešitev, ki bodo povezovale in utrdile politično skupnost na dolgi rok.

Iz vsega povedanega sledi, da si nad ustavnim premislekom nihče ne more in ne sme lastiti monopola. Ustava je namreč akt, ki pripada politični skupnosti kot celoti in ki terja čim širši družbeni konsenz o njenih morebitnih spremembah. Temu ni tako zgolj zaradi formalnih razlogov, ki v slovenskem primeru narekujejo, da se ustava lahko spremeni le ob zagotovljenih glasovih dveh tretjin vseh poslancev, temveč predvsem iz vsebinskih razlogov. V odsotnosti širokega vsebinskega konsenza o ustavi ni mogoče pričakovati, da bo ta učinkovita, niti da se bo na takšnem temelju osnovana politična skupnost ohranila na srednji, kaj šele na dolgi rok.

Če opisani postopek nastajanja ustavnih sprememb primerjamo s slovensko prakso, preteklo in sedanjo, naletimo na vsaj dve pomanjkljivosti. Prvič, z izjemo samih korenin slovenske ustave, ki izvirajo iz pisateljskih in kulturniških krogov, so bile naslednje ustavne spremembe skorajda izključna domena ustavne komisije Državnega zbora in v njej zbranih politikov ter pravnih strokovnjakov. Namesto da bi se ustava sooblikovala v intenzivnem sodelovanju s civilno družbo, je ustavni premislek potekal v zelo ozkem krogu.

Druga pomanjkljivost, ki pa smo ji priča predvsem v zadnjem času, pa je bolj eksotična in morda specifično slovenska. Ustavni premislek je postal vprašanje političnega prestiža. Namesto da bi se najširša javnost ukvarjala z vsebino samih ustavnih sprememb, se mnogo bolj obremenjujemo z vprašanjem, kdo je tisti, ki je določene spremembe predlagal. Ne samo da to kaže na precejšnjo nezrelost političnega prostora, iz tega bi lahko celo sklepali, da slovenska polis, oziroma njeni voditelji ter opinion-makerji, niso zapopadli samega bistva ustave. Medtem ko je njen namen omogočiti kar največ svobode za politične boje in trg idej, sam ustavni okvir ne more biti plen ozkih strankarskih interesov. Ustava daje skupni temelj politični skupnosti kot celoti in s to zavestjo je treba tudi pristopati k njenim spremembam.