c S
IV./31. Kako nova zakonodaja živi v praksi
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
23.06.2009 06:06 Še nikoli toliko zakonodaje na področju nasilja: Zakon o preprečevanju nasilja v družini, KZ-1, Pravilnik o sodelovanju organov. Centri za socialno delo dobivajo večjo veljavo, pa ne le to, tudi odgovornost za dobro, hitro in uspešno pomoč žrtvam nasilja v družini. Bodo zmogli, bo nasilja manj, se bodo žrtve počutile močnejše, …? Vse polno vprašanj, ki čakajo na odgovore.

Trpljenje so dali skalam, a ga niso prenesle,
pa so ga dali človeku.

Armenska modrost


Nedvomno ni bilo in ne bo zakona, ki bo popoln, pa četudi bo v njem sto in več členov, alinej, celo sprememb. Vedno se bo našel kdo, ki ga bo znal izigrati, poiskati izhode, ga interpretirati po svoje in trditi, da zakonodajalec tega ni imel v mislih ob sprejemu.

Tako se bomo vedno spraševali: ali ne bi znali stvari izpeljati bolje, kje smo popustili, česa nismo prav razumeli, kje je zmanjkalo zdrave pameti, altruizma in pomoči ljudem v stiski.

Zagotovo nihče ne želi, da bi teorijo prelil v slabo prakso, ki bo imela za posledice spodrsljaj, nerešen primer, tragično smrt, uničeno življenje otrok, družine in še koga.

Ob vseh tragičnih dogodkih, za katere dan za dnem slišimo, se poskušamo učiti, vendar napake zelo pogosto ponavljamo. Tako je slišati, da je vsega kriva zakonodaja, četudi jo skozi leta spreminjamo v boljšo, popolnejšo, tako, ki bi omogočala pregon storilcev nasilja in pomoč žrtvam. Ko Slovenijo pretrese umor matere z otroki, ki so morda celo priče krutemu dogodku, se sklicujejo okrogle mize, piše in razpravlja; kdo je kriv, zakaj se je zgodilo, koga bo odneslo s položaja. Ankete kažejo visok odstotek nezadovoljnih ljudi. Res pa je, da kličejo predvsem taki, saj tisti brez osebnih izkušenj in problemov, ne nameravajo trošiti evrov, ki bi pomenili odraz njihovega zadovoljstva in sreče.

Seveda je nesporna ugotovitev, da je nasilje iz tabu teme pred leti in desetletji preraslo v ta hip še kako aktualno problematiko, s katero se resno spopadajo vse službe, ki ga zaznajo, rešujejo, preprečujejo in ljudem pomagajo. Črna kronika je najbolj brana stran vseh časopisov. Nesrečni pokoli v tujini, ki se dogodijo tu in tam, pretresejo svetovno javnost, dobijo vse večjo medijsko gledanost, preplavijo internet, včasih celo sprožijo nove dogodke. Kako in koliko jih prikazovati, če želimo ljudem povedati, da je možno, da do česa podobnega pride, da pa ne bi k takemu ravnanju koga vzpodbudili? Za tiho bitje, ki mu je edini prijatelj internet, čaka pa na trenutek svoje velike »slave«, zboleva na duši in telesu in ne vidi posebnega izhoda v svojem življenju, je tak prikaz lahko celo vzpodbuda.

Spominjam se stare ruske pravljice, ki bi jo težko v celoti obudila, gre pa nekako takole:

»V davnih, davnih časih je tam nekje daleč živela stara ženička, za katero je bilo truda in trpljenja polno življenje. Prenašala je gorje, ponižanja in pretepe svojega moža. Večkrat se je odločila oditi, pa ni znala in zmogla. Nekega dne, ko je njen mož v veži pripravil velik nahrbtnik, ga je spraznila in vanj skočila sama. Mož si ga je oprtal na ramena in nosil, nosil. Breme je bilo težko. Sklenil je, da si malo odpočije. Odprl ga je in iz njega je vsa skrušena in uboga prišla njegova žena. Bil je sila začuden in ko jo je že hotel po svoji stari navadi spet udariti, je začela milo prositi: »Dragi moj mož, nikoli več ne bom odšla zdoma, vedno bom pridna in ubogljiva.«
Usmilil se jo je, odšla sta domov.«


Težko je zapisati, to kar velja za pravljice, da sta bila nato srečna do konca svojih dni.

Govora je o številnih žrtvah nasilnežev, ki se leta odločajo, da bi krog nasilja prekinile, pa ga ne znajo in zmorejo. Ko odidejo, se pogosto skesane vrnejo prav k nasilniku. Če ne k temu, pa k drugemu, novemu, na las podobnemu prvemu, če ne še hujšemu.

Tudi zato, zaradi takih zgodb, ki so daleč od pravljic, je prav, da je družba nasilju pokazala netolerantnost in mu rekla svoj odločni ne.

Kako je to storila? Z resnim bojem in zakonskimi spremembami. Dočakali smo Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki se iz dneva v dan udejanja v praksi. Nič več ni spraševanja o tem, katere vrste nasilja poznamo, saj je povsem jasno, da je možno tudi psihično in ekonomsko.

Zaupne osebe niso več nezaželene in neprepoznavne. Brezplačna pravna pomoč skuša živeti, žal le za nekatera opravila v okviru pomoči žrtvam kaznivih dejanj, to je prepovedi približanja storilca žrtvi in prepustitev stanovanja v skupni lasti. Do take pomoči je upravičena oseba, ki je žrtev nasilja, mnenje o ogroženosti pa poda pristojni center za socialno delo. Sodišče namreč lahko povzročitelju nasilja prepove vstop v žrtvino stanovanje, zadrževanje v določeni bližini stanovanja, prepoved približanja krajem, kjer se žrtev nahaja, kar je lahko tudi njeno delovno mesto, navezovanje stika z njo, komuniciranje oziroma vsakršno srečanje z žrtvijo. Vse več je takih prepovedi, ki niso časovno tako zelo omejene kot je prepoved približanja po Zakonu o policiji in celo Zakonu o kazenskem postopku.

Policija ne išče več zgolj prekrškov, pač pa v nasilnem vedenju najde tudi znake novega kaznivega dejanja, to je nasilja v družini. Pomembno je le, da gre za družinsko skupnost, na katero je treba gledati širše. Novo kaznivo dejanje stori kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. Zagrožena kazen do petih let zapora predstavlja ne le okrožno pristojnost sojenja, pač pa tudi možnost izreka vseh omejevalnih ukrepov. Dovolj je zgolj ena izmed oblik ravnanja, dejanje je možno storiti tudi med bivšimi zakonci ali tistimi, ki so živeli v izvenzakonski skupnosti.

Praktike sicer bega spravljanje v podrejen položaj, za kar se trdi, da mora biti posledica slehernega ravnanja, ki je že bilo zapisano in ne gre zgolj za nasilno omejevanje enakih pravic in posledično spravljanje v podrejen položaj. Ker je prijav teh dejanj v zadnjem času veliko, bo praksa kaj kmalu pokazala kakšno je pravilno gledanje na posamezne elemente kaznivega dejanja. Imamo ga, potrebno ga je uporabljati, nikoli zlorabljati. Je izhod za številne žrtve, pri katerih mnoge oblike nasilja nismo znali pravilno prepoznati in jim dati ime ter pravo podobo v kazenski zakonodaji. Upoštevanja vredno in v praksi dokaj pogosto je namreč zalezovanje, predvsem s strani bivših partnerjev. Pomeni trpkost odnosa, strah, neprijetnosti in stalno izpostavljenost možnosti nastopa hujših posledic.

Brezplačna pravna pomoč bi morala sicer biti namenjena vsem polnoletnih žrtvam nasilja v družini, tudi za celovito reševanje njihovih odnosov, torej razvezne postopke, hitre razdelitve premoženja, zaupanje otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, realizacijo stikov, preživnine, izvršbe, …. A, začelo se je in kritike so lahko le dobronamerne.

Po letu dni od sprejema Zakona o preprečevanju nasilja v družini je luč sveta ugledal tudi Pravilnik o sodelovanju organov ter delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini. Določa postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči, vlogo in delovanje centrov ter organiziranost in delo multidisciplinarnih timov in regijskih služb. Prinaša tudi obvezo izobraževanja. Ta obsega najmanj tri dni letno.

Koordinacijo medinstitucionalnega sodelovanja vodi center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za konkretni primer. Določen je izredno strog rok, to je 24 ur, v katerem morajo organi, ki so izvedeli za nasilje, obvestiti center za socialno delo. Če gre za žrtev, ki je otrok, je potrebno obvestiti center, policijo ali državno tožilstvo. Center za socialno delo izvede vse potrebno za zaščito žrtve in pomoč v okviru svoje pristojnosti, zbira informacije o ogroženosti žrtve, obvesti policijo, s katero uskladi aktivnosti in delovanje, v roku petih dni pa organu, ki je posredoval obvestilo, nudi povratno informacijo o opravljenih aktivnostih. Zelo pomembno je tudi delo tima za obravnavo nasilja v družini, ki izmenja informacije, uskladi aktivnosti in seznani tudi žrtev z vsemi oblikami pomoči.

Nič več ni spraševanja o tem ali so delavci različnih služb, to je v zdravstvu, šolstvu, sociali, … dolžni prijaviti kazniva dejanja. Obveza je tako velika, da morajo to storiti pri vseh uradno pregonljivih kaznivih dejanjih, tudi, če žrtev tega ne želi. Zagotovo bo to zanje izredno težka naloga, saj vsi vemo, kako pogosto se žrtev težko odloči za prijavo, še zlasti, če ne vidi srečnega in uspešnega konca in vizije lepše bodočnosti. Strah jo je, ne upa si govoriti, ne ve kaj bo jutri, ali ji bodo institucije resnično pomagale. Veliko ljudi nima kam iti, na določen kraj ali celo hišo, posestvo pa jih vežejo leta in leta dela, tam so otroci, domači, šola, služba. Tudi še tako dobre varne hiše in materinski domovi, so pogosto kraj, kamor odidejo v skrajni sili in se tja ne bi vračali. Če si gradil in ustvarjal svoj dom, imaš tam premnoge žulje svojih delovnih rok, neprespane noči in ogromno vloženega denarja, si tam živel leta in leta, bi zagotovo tudi rad ostal.

Žrtve bi želele, da bi odšli storilci, da bi se izvajali ukrepi, ki bi omogočali, da bi prav tisti, ki so izvrševali nasilje, šli drugam, zapustili dom in jih pustili živeti v miru. A, kaj, ko čas tako neusmiljeno teče in se bodo nekega dne vrnili. Bo družba v tem času uspela zagotoviti hiter in miren razhod obeh strani, zaupanje otrok, stike, pravično delitev premoženja?

Še tako dobra zakonodaja bo v praksi naletela na številne ovire, ki bodo v počasnosti sojenja, v zavlačevanju tistih, ki si to želijo in nedosledni specializaciji vseh. Tako sodnikov, tožilcev in odvetnikov.

Kljub kritikam in bojazni, da vse le ne bo teklo tako hitro in uspešno kot si želimo, lahko rečemo, da je narejen velik, izjemen napredek, da ni bilo še nikoli toliko jasnih navodil in tako hudih zadolžitev, tako velike odgovornosti in toliko strahu, da kljub željam ne bi zmogli.

Menim, da je potrebno vsaj leto dni, da bomo pregledali prehojeno pot reševanja nasilja v družini, odnosa družbe do pojava in nato rekli tisto, niti še ne zadnjo besedo. Smo uspeli ali ne? Kam nas vodi pot, kako delati še bolje?

Nekatere napake so celo priložnosti za učenje. Ob hudih problemih, ki se
dogajajo ob vsakodnevnih dogodkih, ki nas pretresejo, težko kdo reče: Nikdar
več ne bom storil tega! Premalo se zavedamo, da bi to morale biti odlične,
pravzaprav zadnje in edine lekcije. Z novimi spoznanji lahko spremenimo
obnašanje in v prihodnosti ne bomo ponavljali istih napak.

Norman Cousins