Na svetu so vsakovrstni ljudje: veliki in majhni, ženske in moški, črni in beli, bogati in revni, podrejeni in nadrejeni, mogočni in nemočni – vsi so ljudje pod enim soncem in v isti vasi, ki se imenuje zemlja.
Vendar ljudje še zdaleč niso deležni enakovrednega ravnanja. Vrednost človeka na tem svetu je zvečine odvisna od višine njegovega bančnega računa, njegovega položaja, njegovega okolja, njegove storilnosti in dosežkov. Revež, ki v ekonomskem smislu nič ne šteje, bolnik, ki ne more več delati, nemočen človek, ki si nikjer ne more pridobiti veljave, za mnoge na tem svetu niso nič vredni.
Zadržan sem …
Ne gre …
Se ne splača …
Ni časa …
Žal mi je …
Sonce ne dela razlik.
Vsakdo mu je simpatičen.
Kjer sije sonce srca,
je vsak človek vreden truda.
Phil Bosmans
Nekega dne sem na računalniku zagledala prejeti e-mail od osebe, ki je nisem poznala. Začela sem brati in brati. Šlo je približno takole: »Za vas imam nenavadno vprašanje, vendar resnično, sem gej in večkrat me ozmerjajo, zato pokličem policijo in prijavim kaznivo dejanje. Vendar se zadnje čase dogajajo še hujše stvari od tega. Otroci, ki se zbirajo pred trgovino, se za mano derejo: kdaj mi ga boš p… ? In sedaj se obračam na vas. Kaj lahko v tem primeru naredim? Za menoj se derejo, imajo seksualna vprašanja. Nisem pedofil in me je sram, ko pride do takšnega dogodka, le kaj si mislijo ljudje?«
Zamislila sem se nad problemom, ki ga vsakodnevno ne opazimo, ne začutimo in zanj niti ne vemo. Dokler se kakšen izmed številnih ne dotakne tudi nas ali naših najbližjih. Tedaj bi morda razumeli drugačne. Razmišljam o tem, kako krut je lahko svet, na katerem se rojevajo ljudje različnih ras, narodnosti, verske pripadnosti, pa tudi različnih spolnih nagnjenj. Taki pač so. Rodili so se in zaživeli, ne da bi sploh vedeli kaj jim bo prineslo življenje. Nenadoma pa jih udari. Grdo, grobo in tako, da včasih pomislijo celo na samomor.
Pogovarjala sem se z mnogimi invalidi, ki so prikrajšani za marsikaj, mnogih stvari pa imajo preveč. Predvsem pogledov ljudi, razglabljanj, ogovarjanja, in še marsičesa. Zato se niti ne čudimo, če obstajajo getovska naselja, kjer se ljudje počutijo enaki med enakimi. Te pa seveda lahko doletijo drugačni napadi, kritike, pregledi. Nenazadnje se tam znajo dogajati prav hude stvari.
Kako torej vzgajati mlade, da ne bodo imeli kasneje toliko problemov sami s seboj in z drugimi?
Ljudje se rodimo različni, torej ni enakosti, vladati pa bi morala enakopravnost.
Je prav, da smo leta in leta zakrivali drugačne ali pa so se ti skrivali pred tudi drugačnimi? Ko zagledaš parado, sprevod, plakate, izzivalno oblečene in take, ki protestirajo, se zaveš, da so prišli na plan, da bi opozorili. Vsako tako opozorilo je sicer dvorezno, saj ga lahko jemljemo kot dobronamerno ali izzivanje čustev mnogih.
In vendar v vseh trenutkih krize, želja po spremembah, zahtevah in opozorilih, se ljudje zbirajo v množice, s plakati, napisi, oblekami, ki pritegnejo, saj so šli v protest. Za sindikalne pravice, za pravice posameznih skupin. In prav tiste, ki so drugače spolno usmerjene, tiste, ki jih privlači isti spol, postajajo bolj glasne, ker jim ni prav, da se jim to dogaja. Če jih začnemo sprejemati enakopravno, čeprav nam niso enaki, bo njihov boj nepotreben, se ne bodo čutili prikrajšane in bodo živeli z nami in ob nas, v skupnosti enakopravnih. A, zagotovo je to majhna ali velika utopija.
Živimo po stereotipih, pričakovanjih, navadah in običajih. Vse kar je mimo tega, žanje pozornost, odobravanje ali celo jezo.
Leta, desetletja, je veljalo, da je mati, ki je dala življenje otroku, tista, ki ga mora ob razhodu tudi dobiti. In ga tudi je. Očetje pa so postali dejavnejši; od vključevanja v predporodne priprave do pomoči otrokom in mladim mamicam, jemanja porodniških dopustov, skrbi za otroke in razdelitve vlog.
In vendar se še vedno v primeru, da otroka po razvezi ali razhodu dobi oče, sprašujemo: kaj je narobe z njo, da ji ni dodeljen otrok, da je ta šel k očetu? Tedaj ne vemo povedati veliko dobrega ali zgolj ugibamo. Je že moralo nekaj biti, da se je to zgodilo.
Nisem še slišala, da bi kdo pohvalil žensko, ki je na tak način »izgubila« otroka. Vse prej kot to. Pa smo spet tam, pri naši »uniformiranosti«, ki ne bode v oči in ne bo deležna opazk ali kritik. Težko je biti genij in prav tako podpovprečen. V obeh primerih znaš imeti hude težave. Ker si preprosto drugačen.
Če želimo narediti korak naprej, ne smemo začeti v domu starejših ali ob koncu službene poti. Ljudje so z odraslostjo izoblikovani, težko jih je spreminjati. Koga sploh lahko?
Otroka, bitje, ki kot pivnik požira vse kar vidi, sliši, uči pa se tudi od zgledov, ki mu jih dajejo odrasli. Takrat je čas, da nevsiljivo povemo, da je med nami veliko ljudi, ki si zaslužijo vse spoštovanje, čeprav ne nosijo naše »uniforme«. Da to daje družbi pestrost, ljudem pa etiketo strpnosti. Sovražni govori naj izginejo iz besednjaka vseh; od povsem preprostih do tistih na vrhu. Če ne bodo občudovani, če ne bodo izbrani za «pamet tedna« ali »bob meseca«, bodo počasi zbledeli.
In prav bo tako.
Kajti, pogosto ljudem zrastejo »peruti«, če jih za njihove izjemne nastope hvalimo, pravimo, da so si res upali, da so bili ostri in so znali pokazati kako se stvari streže, imajo nabrušen jezik in vedo vsakemu brez dlake na njem, povedati kdo je in kam spada.
Seveda je prav, da govorimo, kritiziramo, povemo svoje mnenje in ni nujno, da se vsakdo z njim strinja. In vendar je pomembno kako to storimo. Umirjeno, preudarno, z močjo argumentov in ne argumenti moči. Kajti uspeh ni, če druge prizadenemo, če jim vzamemo dih, spravimo v jok ali na misel, da bi končali to bedno življenje.
In zato tudi diskriminacija boli. Boli, ker si ljudje preprosto ne morejo pomagati. Taki pač so in moramo jih sprejemati. Če nam je prav ali ne. Če se s tem strinjamo ali ne. Če le niso škodljivi za druge, če ne naredijo ničesar takega, da bi nas prizadeli in bi veljalo reagirati, potem jih pustimo dihati, hoditi in živeti pod tem enim in edinim soncem, ki ga imamo. Storimo to tudi zato, ker imamo radi sebe in se spoštujemo. Pomislimo, da nikoli ne bi želeli, da bi nas kdo tako močno prizadel. Zakaj bi torej mi njega, njih?
Vsi ljudje se rode enaki, le redki pa so tisti, ki jim uspe premagati to pomanjkljivost.
Lord Mancroft
Moja doktrina je enostavna; daj vsakemu človeku take pravice, kakršne želiš imeti sam – ne večje, sploh pa ne manjše.
J. Russel
Najhujša gnusoba, ki nam jo pripravijo nekateri ljudje, je prav v tem, da se jim posreči, da vnesejo v nas sovraštvo.
Mića Danojić
Borbo je iznašla narava, mržnjo človek.
Karel Čapek
