c S
Resolucija, ki ni rešitev
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
22.11.2013 08:36 Pretekli teden je v Sloveniji kot strela z jasnega vsekala resolucija Evropske ljudske stranke (EPP) o stanju v naši državi. Ta je, kot je znano, naletela na splošno zgražanje. Od nje so ogradile, razumljivo, nasprotne politične skupine, nanjo pa so se, bolj presenetljivo, čutili dolžni odzvati v vrhu Ministrstva za pravosodje, na Vrhovnem sodišču in Vrhovnem tožilstvu, v bran državi (sic!) pa so se postavili celo vodilni mediji.

Med njimi je prednjačilo Delo, ki je, po poročanju STA (izvirnik v angleščini), nič več in nič manj: »raztrgalo resolucijo EPP o Sloveniji, jo razglasilo kot šokantno, kot politično ponižanje neodvisne države in kot znak presenetljivo nizke politične kulture supranacionalne politične skupine, ki je vodilna v EU.«

Spremljajoč ta velikanski škandal iz ZDA, si nisem mogel kaj, da ne bi pobrskal po svojem spominu. In tako sem na tej isti strani, ki jo pravkar prebirate, izkopal svojo kolumno skorajda izpred natanko dveh let. Tedaj sem zapisal naslednje:

»V okoliščinah monopola vsestransko patološkega javnega diskurza je edina rešitev, pa še ta sprva le za posameznika, primerjalni dialoški pristop. Z njim tisto, kar je v neki državi, v našem primeru v Sloveniji, prikazano kot obče sprejemljivo in zato normalno, poskušamo najprej predstaviti, nato pa še obraniti pred sogovornikom, ki prihaja iz države, v kateri velja demokracija zahodnega tipa, z relativno dolgo tradicijo, in ki temelji, saj mora temeljiti, na zdravem javnem diskurzu.

Poskusite, če si sploh upate in če je sploh mogoče – če si z vašim sogovorcem sploh delita soroden fenomenološki kod – takemu sogovorcu predstaviti ključne slovenske politične, pa tudi pravne, teme in nanje vezan javni diskurz. Kjerkoli boste začeli ali končali, pa naj si gre za: drugorazredne hude jame, titove ceste v 21. stoletje, za popolnoma deplasirane ustavnopravne (sic!) odzive bolj ali manj zaslužnih profesorjev nanje;  za personalizirane, brezvsebinske, listnate politične stranke, ustanovljene, kot je bilo rečeno, za en mandat; če naštejem le nekaj trenutno najbolj aktualnih, boste v očeh vašega sogovornika zaznali pomilovalen pogled. Ta vam bo sporočal, da pač prihajate iz drugega sveta. To je resnica, ki boli. Še bolj pa boli, ker tega nočemo, ne želimo, ali pa sploh več ne moremo videti.«

Pri teh besedah vztrajam in jih zato danes tudi ponavljam. To počnem brez kakršnegakoli veselja, še manj pa samopromocije, ki je tako značilna za današnji čas – poglejte si facebook ozadje glasovanja za 10 najbolj vplivnih slovenskih pravnikov – temveč z grozo in razočaranjem v srcu.

Mainstream odziv na resolucijo EPP, ki je po ogledu na terenu in po razgovorih s predstavniki vseh političnih opredelitev v Sloveniji, prišla do svojih zaključkov, je naravnost frapanten in obenem osvobajajoč. Vse, o čemer se je nekoč le špekuliralo, je res. Medijski prostor je povsem očitno pravilno politično uravnotežen, enako pa velja za vrhuško institucionalnih akterjev izvršilne veje oblasti, kar ni presenetljivo, kot tudi za deklarirano neodvisno sodstvo, ali vsaj njegovo vodstvo.

Končno smo se torej začeli osvobajati videza. Nastavljeno nam je bilo ogledalo, ki smo ga, nemudoma, razbili na koščke. Tisto, kar smo v njem zagledali, nam ni bilo všeč – kako paradoksalno – če pa smo to mi!  Mi, kot smo v resnici, ne pa kot se prikazujemo navzven. Pa saj bi vendar morali vedeti, da nismo taki, kot se vidimo sami, temveč kot nas vidijo drugi.

Ti drugi so v tem primeru res politična skupina, ki je politično pristranska. Toda to v ničemer ne odtehta mainstream slovenskega odziva, ki se je izkazal za predmodernega –  spet se je pisalo o tožarjenju in jamranju v tujini – predvsem pa za nezrelega. Zrela politična skupnost, ko naleti na kritike, ne skoči v zrak, ne razglasi škandalov, temveč najprej opravi samorefleksijo in se nato argumentirano in preudarno odzove.

Preudarno je tako mogoče oceniti, da je EPP povsem vžgala mimo s predlogom korenite in rigorozne lustracije. V letu 2013? Koga pa naj lustriramo? Tiste, ki so ponotranjili mindset svojih mentorjev, ki so v preteklem režimu z njim bolj ali manj aktivno sodelovali tudi pri kršitvi temeljnih človekovih pravic in svoboščin? Lustracija je bila zamujena in v Sloveniji tudi neizvedena, ker je bil komunizem, za razliko od drugih komunističnih držav pod sovjetsko nadvlado, pri nas endogen sistem. Tak je tudi ostal in se prenesel, sicer nekoliko preoblikovan, v naslednje generacije in se še danes, cepljen na materializem in hitro povzpetništvo, perpetuira.

Resolucija EPP tako ni nobena rešitev, je pa še enkrat več, in to je dobrodošlo, pokazala na naše, specifično slovenske probleme. Te, tako sem prepričan, je mogoče rešiti le na srednji in dolgi rok z vzgojo prihodnjih generacij v duhu slovenske ustave, zasledujoč vrednote Evropske Slovenije. A to še zdaleč ne bo preprosto. Obstoječa oblast ima, kot vse kaže, v predlogu novega Zakona o visokem šolstvu že pripravljen odgovor tudi na ta izziv. Ta obeta ne le ohranitev statusa quo, ki je najmanj nezdrav, temveč povrnitev v stare (za avantgardo) dobre čase.