Ni več slutenj
ne koraka
ni več trkanja
ne vprašanj.
Kdaj že
nihče več nanje
ne čaka.
Tiho
je vse.
Pretiho
z vsakim trenutkom
je upanja
manj.
(Mila Kačič)
Varuh človekovih pravic Republike Slovenije je glede na drugi odstavek 14. člena Zakona o varstvu okolja pristojen za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja, ki ga opredeljuje tudi Ustava Republike Slovenije.
Državi je tako torej dana aktivna vloga v zvezi z varstvom okolja in ohranjanjem naravnega ravnovesja. Zato mora zakon urediti pogoje za upravljanje gospodarskih dejavnosti, pa tudi pogoje za poravnavo škode, ki je povzročena v življenjskem okolju. Zato pravico do zdravega okolja varujejo standardi, ki so nujni za gradnjo objektov in norme, ki preprečujejo vplive na okolje, ki bi bili prekomerni in bi s tem ogrožali zdravje ali celo življenje ljudi. Ker pa žal ni zaslediti prave definicije zdravega življenjskega okolja, si jo mnogi celo razlagajo po svoje. Govora je o tem ali so določeni posegi v okolje še dovoljeni in emisije v mejah normale, hrup znosen, za smrad pa žal celo nikjer v Evropi, kar je priznal minister Židan, ni pravih meritev.
Pri Varuhu se mesečno srečujemo z nevladnimi organizacijami s področja okolja, ki nenehno opozarjajo na dogodke v kraju, iz katerega prihajajo oziroma na področju, za katerega so zadolžene. Civilne iniciative in gibanja širom Slovenije kažejo pozitiven odnos do ohranjanja narave oziroma zmanjševanja škode, ki je že nastala. Mnogi prebivalci manjših vasi na obrobju večjih mest, ki so se tja naselili v želji po lepšem in mirnejšem okolju, so hudo razočarani, saj se je idilično okolje z morda manjšo kmetijo, domačim mlekom in jajci spremenilo v farmo s sto in več kravami, ovcami, prašiči ... smrad pa je za mnoge celo neznosen. Smo rekli, da ga ne znamo oziroma zmoremo zmeriti? Vprašati je treba ljudi, ki dobro vedo kaj in kako smrdi. Ali je torej res mogoče, da se smradu ne meri?
Srečujemo se tudi s predelovalnicami odpadkov in celo bodočimi sežigalnicami, ki burijo duhove, prav tako pa se zaostrujejo poti pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj, nekatera so celo razveljavljena. V ospredje prihajajo številna vprašanja o tem kaj to pomeni; ali gre za izgubo delovnih mest, tistih, ki tam delajo in zaposlujejo, ali le resnejši in odgovornejši odnos do okolja.
Kaj pa odpadne gume, stare in izrabljene pnevmatike? Preteklost ponuja slabe izkušnje, sedaj pa je vse več opozoril, da te ne spadajo v naravo. Prihaja 15. november, ko se bodo letne ponovno nadomeščale z zimskimi. Opozoriti gre na od leta 2010 vzpostavljen sistem ravnanja z rabljenimi pnevmatikami. Slovenija premore več kot 2.000 zbirnih točk, od koder so te gume oddane v predelavo in postanejo vir energije ali podlaga povsem novemu izdelku, kar je izjemno pohvalno. Pa se tega sploh zavedajo vsi?
Nikakor ni moč iti mimo že minulih akcij »Očistimo Slovenijo v enem dnevu«, ki so sicer prinesle osveščanje, opozarjanje in tudi močno udeležbo javnosti na samem dogodku. A, žal so nekateri onesnaževalci takoj zatem ponovno pričeli ali nadaljevali s svojim neusmiljenim uničevanjem okolja in odlaganjem odpadkov, celo nevarnih, v naše gozdove, na travnike, vidna in nevidna mesta narave.
V skrbi za varstvo zasebnosti smo šli celo tako daleč, da njihovega niti ne samo nemoralnega, pač pa škodljivega in kaznivega početja, ni moč nadzorovati s kamerami, vsaj na mestih, kjer se je to že začelo, saj se bo tam zagotovo hitro in obsežno nadaljevalo. Sprašujem se ali je varstvo zasebnosti nekaj gobarjev, za katere celo menim, da jih v bližino takih »madežev narave« niti ni, pa tudi sprehajalcev, parčkov ali ... res v prednosti pred tistimi, ki jih na drugačen način kot s posnetki, ki bi jih pokazali, ni moč odkriti, kazensko ovaditi, preganjati in jim soditi? Organi odkrivanja, pregona in sojenja namreč potrebujejo nedvoumne dokaze, kdo je to storil, kdaj, kaj se je dogajalo in kaj je tam pustil, saj se sicer nenehno soočamo z zagovori, da gre za pomoto, neprave osumljence ali obdolžence, nestrupene snovi ... Skratka, "fantazija" obrambe vseh, ki bi jim na ta način stopili na prste, bi se z dokazi – foto posnetki, razblinila oziroma vsaj zmanjšala.
Je res potrebno vsako leto ljudem, ki niso nič krivi za tako uničenje, opraviti toliko ur prostovoljnega dela, z brskanjem po grmovju, gozdovih, strugah rek, kamor brezvestneži neusmiljeno mečejo vse kar je zanje odvečno, oziroma predstavlja dodatne stroške, če bi morali naročiti in plačati odvoz?
Pravica do zdravega življenjskega okolja je konkretizirana v 14. členu Zakona o varstvu okolja. Državljanke in državljani lahko kot posameznice ali posamezniki oziroma preko društev, združenj in različnih organizacij, pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali celo že povzroča čezmerno obremenitev okolja ali neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi oziroma, da se mu prepove začeti izvajanje posega, če je izkazana velika verjetnost, da bi take posledice povzročil.
Pa jih je sploh mogoče prepoznati?
Izjemen dosežek na področju okoljske demokracije je zagotovo Aarhuška konvencija, ki je bila sprejeta s ciljem, da bi prispevali k varstvu pravice vsake osebe, tako za sedanje kot prihodnje generacije, da živi v okolju, ki je primerno za njeno zdravje in blaginjo. Zato pogodbenice zagotavljajo pravico do dostopa do informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju in do dostopa do pravnega varstva v vseh okoljskih zadevah. Slovenija je Aarhuško konvencijo implementirala v svojo zakonodajo s sprejemom Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Zakona o varstvu okolja in Zakona o varstvu narave. Ustavno sodišče RS je v sodbi U-I-386/06 odločilo, da v kolikor zakoni ne povzemajo Aarhuške konvencije, se lahko sklicujemo tudi neposredno na njena določila. Zato Varuh dosledno opozarja ministrstva, da dosledno omogočajo sodelovanje javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje.
Človekove pravice prve generacije so: nedotakljivost človekovega življenja, telesa, prepoved mučenja, svoboda gibanja ... drugo generacijo pa predstavljajo tiste s področja socialnega, ekonomskega in kulturnega področja, ki so bile pravno podprte šele z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah in Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.
Človekova pravica do čistega in zdravega okolja je bila zaznana v Stockholmski deklaraciji o človekovem okolju, prvič pa se je o njej začelo resneje govoriti na Svetovni konferenci v Rio de Janeiru leta 1992, kar pomeni, da je od tedaj minilo že 21 let. Predsedniki več institucij Evropske unije so 12. decembra 2007 v Strasbourgu podpisali Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ureja vse pravice, tako politične, državljanske, gospodarske, socialne in kulturne, dotika pa se vseh področij življenja. V poglavju Solidarnost je v 37. členu določeno, da je v politike Unije treba vključiti visoko raven varstva in izboljšanja kakovosti okolja, ki se zagotavlja skladno z načelom trajnostnega razvoja.
Varuh je začel v letošnjem oktobru prav posebno osveščanje o tej temeljni listini širom Slovenije, saj na svojih zunanjih poslovanjih skupaj s predstavniki Fakultete za družbene vede v okviru evropskega projekta ponuja Večere z Varuhom. Prvi je bil v oktobru na Ravnah na Koroškem in drugi v začetku novembra v Idriji. Takih dogodkov bo v okviru posebnega projekta deset, njihov cilj pa je jasen - prepoznavanje pravic in njihovo udejanjanje v praksi.
Evropsko sodišče za človekove pravice je medtem že večkrat odločilo, da gre za kršitev 8. člena EKČP, če država ne zaščiti pravice svojih prebivalcev do življenja v zdravem in zavarovanem okolju. Gre sicer za pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Tako velja omeniti zadevo 67021/01; Tätar: Romunija z dne 27. 1. 2009, kjer sta pritožnika menila, da gre za množično zastrupljanje in genocid ter zatrjevala kršitev 2. člena EKČP. Sodba je bila kasneje oprta na 8. člen imenovane konvencije, saj je Evropsko sodišče poudarilo, da je onesnaževanje lahko poseg v posameznikovo zasebno in družinsko življenje, država pa je svoje državljane pred takimi posegi dolžna zaščititi z izvajanjem nadzora nad dovoljevanjem, vzpostavljanjem, izvajanjem in varnostjo industrijskih dejavnosti, zlasti, če so te lahko nevarne za okolje in človekovo zdravje. V tej sodbi je sodišče naložilo državi, da mora zagotoviti tudi dostop do okoljskih podatkov in sodelovanja v okoljskih zadevah. Sodišče je tu ugotovilo tudi kršitev previdnostnega načela, saj je Romunija dopustila, da je družba, ki je upravljala rudnik, svojo dejavnost nadaljevala, kljub temu, da so pristojni romunski organi izvedli oceno tveganja in ugotovili, da nevarnost obstaja, ukrepov, ki bi preprečevali onesnaževanje, pa Romunija ni sprejela.
Tudi v Sloveniji se dan za dnem soočamo s problemi onesnaževanja okolja, ki je pogosto celo marsikje degradirano. Sprašujemo se ali imajo posamezniki in civilne organizacije na voljo dovolj učinkovitih pravnih sredstev za uresničevanje svojih pravic na tem področju. Varuh nenehno opozarja tudi na področje monitoringov izpustov. Izbira pooblaščenca, ki izvaja meritve, je žal prepuščena kar upravljavcu. Sprašujemo se, ali država želi imeti nadzor nad vsem tem, kako je z inšpekcijskimi postopki, onesnaževanjem podtalnice, odstranitvijo težkih kovin iz bivalnega okolja, kako s seznanjanjem celotne javnosti o širši problematiki onesnaževanja? To pa je nedvomno nujno zaradi pomembnosti tega sklopa pravic, ki pomenijo ustvarjanje normalnih pogojev za življenje bodočih generacij.
Varuh človekovih pravic RS v sodelovanju z Državnim svetom RS pripravlja 27. 11. 2013 posvet – Okolje in človekove pravice III: Odgovornost države za sanacijo onesnaženega okolja. Skupaj s predstavniki državnih organov, lokalnih skupnosti, strokovne javnosti, civilne družbe, želimo ob predstavitvi konkretnih primerov Zgornje Mežiške doline, Celjske kotline in Zasavja, predstaviti vse dosedanje izkušnje, pa tudi težave in možne poti, ki bodo v bodoče omogočile reševanje problematike onesnaženih območij.
To bo hkrati tudi priložnost, da ponovno povzdignemo svoj glas za pravice ljudi, ki jih še ni moč slišati, v podporo tistim, ki se za svetlejši in čistejši jutri neutrudno borijo in v dokaz, da pri priporočilih, opozorilih in mnenjih mislimo hudo resno.
Mora res vedno znova priti do katastrofalnih poplav, da zaznamo probleme rečnih strug, hudournikov in normalnih pretokov rek, morajo res ljudje množično zbolevati, da začnemo govoriti o prekoračitvi še dovoljenih težkih kovin? Nam mora res narava pokazati vse "zobe", da gremo k »zobozdravniku«?
Opomini prihajajo od vsepovsod, tajfuni, neznosna vročina, taljenje ledu, požari in mnoge naravne nesreče nas opominjajo dan za dnem. Mi pa še vedno mislimo, da je naša podalpska deželica biserček sredi Evrope, ki je varovan in se mu ne more zgoditi kaj hujšega.
Bomo končno dojeli, da ima zdravje ljudi vso prednost pred celo najmočnejšim kapitalom?
Na posvetu pričakujemo tudi odgovore najbolj pristojnih; ministra, evropskega komisarja in inšpekcij. Po soočenju z realnostjo današnjega dne, pa sledi načrt za jutrišnji.
