Dobro leto po smrti njunega sina sta zakonca Šilih podala zahtevo za preiskavo potem, ko je državni tožilec zavrgel njuno kazensko ovadbo. Leta 1995 sta zakonca zoper Splošno bolnišnico Slovenj Gradec in dežurno zdravnico vložila še odškodninsko tožbo. Pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice sta poslala 19. maja 2001 (št. 71463/01). Kazenski postopek pa je nato leta 2003 zastaral.
Evropsko sodišče je v sodbi z dne 9. aprila 2009 zapisalo, da »niti pred Sodiščem ne v domačih postopkih ni bilo izpodbijano dejstvo, da se je stanje sina pritožnikov začelo drastično slabšati v bolnišnici in da je bila njegova smrt morda povezana z zdravljenjem, ki ga je prejel« (Šilih v Slovenija, 197. odstavek). Dodalo je, da »mora država organizirati svoj sodni sistem tako, da omogoča sodiščem, da ravnajo v skladu z zahtevami Konvencije, vključno s tistimi, ki so vsebovane v procesni obveznosti iz 2. člena« (210. odstavek). Hkrati je še zapisalo, da »ta obveznost zavezuje državo v celotnem obdobju, v katerem se od oblasti lahko razumno pričakuje, da bodo sprejele ukrepe, katerih cilj je razjasnitev okoliščin smrti, in da bodo ugotovile odgovornost z zvezi z njo« (157. odstavek).
Evropsko sodišče je še menilo, da »domače oblasti zahtevka pritožnikov, ki je izhajal iz smrti njunega sina, niso obravnavale s stopnjo prizadevnosti, ki jo zahteva 2. člen Konvencije. Posledično je tako prišlo do kršitve procesnega vidika 2. člena ...« (211. odstavek). Evropsko sodišče je tako ugotovilo, da je država kršila postopkovno obveznost, ki izhaja iz 2. člena Evropske konvencije, ki varuje pravico do življenja. Sodnik Zupančič je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da je »od države mogoče pričakovati, da energično odreagira prek institucionaliziranih postopkov.« Država bi morala pritožnikoma zagotoviti učinkovito in hitro preiskavo dogodkov, ki so privedli do smrti njunega sina.
Odločitev Evropskega sodišča v zadevi Šilih je v zadnjih letih dosegla status šolskega primera kršitve postopkovne državne obveznosti, da učinkovito preišče posege v pravico do življenja. Študentje na vseh koncih Evrope jo preučujejo kot temeljno za pojasnitev državnih obveznosti v razmerju do nepojasnjenih smrti. Zadeva je našla pot tudi učbenike v angleškem in nemškem jeziku o evropskem sistemu varstva človekovih pravic. Še več, Evropsko sodišče se nanjo pogosto sklicuje, ko obravnava zadeve o postopkovnih državnih obveznostih. Z drugimi besedami, ta odločitev Evropskega sodišča je postala pravi hit, ki nima primerjave z ostalimi sodbami Evropskega sodišča zoper Slovenijo. Kaj pa zakonca Šelih, sta le dočakala svojo pravico?
Slovenski mediji so na začetku tega tedna poročali, da je »mariborsko okrožno sodišče kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek zakoncev Šilih in jima naložilo plačilo pravdnih stroškov« (IUS-INFO, 28.10.2013)«. Postopek tako po skoraj devetnajstih letih še ni pravnomočno končan. Kot smo že poudarjali morajo države, da uresničijo sodbe Evropskega sodišča, poleg odškodnine sprejeti tudi splošne in posamične ukrepe. Odbor ministrov Sveta Evrope sodbo Evropskega sodišča v zadevi Šelih še vedno vodi kot neizvršeno v slovenskem pravnem redu, saj »čaka na informacije (slovenskih organov op.a.) o predlaganih zakonodajnih spremembah in kako naj bi slednje skrajšale predolgo trajanje postopkov v primerih zdravniške malomarnosti, kot tudi o drugih ukrepih, sprejetih ali predvidenih ukrepih za zmanjšanje čezmernega trajanja postopka v podobnih primerih« (glej Odbor ministrov, nerešene zadeve, obiskano 28.10.2013). Kdaj naj bi Odbor ministrov slednje podatke pridobil, ni razvidno. Zagotovo pa neizvrševanje sodbe Evropskega sodišča v zadevi Šilih meče slabo luč na varovanje človekovih pravic v slovenskem pravnem redu.
Eden od razlogov za počasno izvrševanje sodbe so gotovo pravne praznine v slovenskem pravnem redu, saj, denimo, Zakon o pravdnem postopku ne določa pravne podlage za uresničevanje sodbe Evropskega sodišča zoper Slovenijo v slovenskih pravdnih postopkih. Tako sodbe Evropskega sodišča zoper Slovenijo ostajajo le simbolnega pomena, saj jih sodišča ne morejo uresničevati v konkretnih sodnih postopkih. Kako dolgo se bo takšna »izjemna pravna situacija« nadaljevala je odvisno predvsem od volje strokovne javnosti in seveda od zakonodajalca.
Vprašanje, ki se postavlja je, ali bo zadeva Šilih ostala le pogosta učna snov na evropskih univerzah in v strokovnih učbenikih, ali pa bosta zakonca Šilih morda tudi kdaj dokončala svojo pravico. Ne glede na to pa sta zakonca Šilih, ki sta se morala soočiti s tragično usodo svojega sina, dosegla že precej več. Zaradi svojega poguma, jeklene volje in vztrajnosti sta tlakovala pot posameznikom s primerljivimi zahtevki. Hkrati pa je njuna pritožba omogočila, da je Evropsko sodišče v precedenčni zadevi pojasnilo državne obveznosti do vodenja poštenega, učinkovitega, neodvisnega, nepristranskega in hitrega postopka pri preiskovanju domnevno arbitrarnih posegov v pravico do življenja. Nenazadnje pa je sodba v zadevi Šilih zacementirala civilizacijske standarde vladavine prava ne samo v slovenskem, ampak nasploh v širšem evropskem civilizacijskem prostoru. To pa je nekaj neprecenljivega.
