Najhujša je utrujenost od brezdelja.
Božidar Kneževič
Nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem.
Jerome Klapka Jerome
Bilo je pozimi in pritiskal je hud mraz. Mravlje, ki so si poleti gradile domek in nabirale živež, so udobro prezimovale. Muren, ki se je jeseni le zaril v zemljo, pa je trpel lakoto in zmrzoval.
Ko je bilo že prehudo, je potrkal pri mravljah: »Ljube sosede, zebe me in strašno sem lačen! Pomagajte mi! Zmrznil bom in umrl od lakote!«
»Kaj si pa delal poleti, ko je bil čas za pripravo ozimnice?« so spraševale mravlje.
»Nisem imel časa. Poleti sem godel in pel,« se je branil muren.
»A tako godel in pel si? Če si takrat godel in pel, pa zdaj pleši!« so mu zabrusile in zaprle vrata.
Iz knjige Najlepše basni z vsega sveta
Ob basni, ki tako prepričljivo govori o garačih in uživačih, se bo marsikdo zamislil. Podobnost z ljudmi ni le slučajna, saj je vse preveč murnčkov, ki bi le »godli in peli«, delali pač ne.
V hipu pomislim na mnoge invalide, ki kljub veliki prikrajšanosti, delajo, vzgajajo otroke, gospodinjijo, nekateri ustvarjajo, večina pa se veseli življenja, ki ga marsikdo od nas ne zna prav ceniti.
Spomnim se na človeka brez nog, ki je pred leti prišel na Triglav, pa na one, ki slikajo z usti, na mamo, ki slepa vzgaja otroka in še in še bi jih našli. Ljudi, ki jih je narava ali nesrečna usoda zaznamovala, pa imajo veliko – izjemno voljo; živeti in delati. Zase in celo za druge.
Žal pa je dandanes vse preveč mladih, ki nimajo osnovnih delovnih navad. Rastejo v vati, kot bi bili rojeni ali vzgojeni za »kralje«, vse jim je prinešeno k obličju, za delo so seveda starši, oni pa za uživanje. Imajo celo velika, izjemna pričakovanja.
Če so doma in starši v službi, bog ne daj, da bi kaj naredili. Spanje do dvanajstih, nato hrana, ki so jim jo pripravili; običajno že tako zgarana mati samohranilka, nato televizija, ki jo ona komaj uspe plačati, da le ne bo rubeža; proti večeru pa »life« kot se spodobi. Zanj se rabi seveda še kak evro. Pa ne le en, se razume.
Če tega ni, se včasih pridružijo kriminalu. Sprva drobnega, takega za »nočno preživetje«. Kasneje lahko padejo v večje zgodbe, tatvine avtomobilov, prevažanje tujcev, prikrivanja ukradenih predmetov, če si sami teh podvigov niso privoščili, pa seveda mamila, ki niso zastonj. Sprva že, kasneje se jih drago plačuje, tudi z metadonom, ki se ga lahko prodaja. Zakaj ga nikoli ne zmanjka in so veseli vsakega novega »odjemalca«, da le ne uživa trde droge? Z zdravili za hudo bolne namreč ni tako.
Zgodi se, da je mati, ki sicer gara za dva ali tri, deležna še grdih besed, v posebnem stanju zaradi alkohola oziroma mamil, pa še česa hujšega. Nasilje, nasilje. Kot da nedelo hodi vštric z njim. Če bi mladež delala in garala, bi namreč imela tudi manj prostega časa in energije, vedela pa tudi kaj pomeni prigarani euro, kaj sto in kaj petsto eurov, če jih je sploh možno zaslužiti.
Kaj pa brezdomci? Pravimo jim kar klošarji. Resda se za njimi skrivajo hude in težke zgodbe in marsikatera bi nas celo prepričala. Kdo bi si sicer želel spati na klopci ali v zavetišču, moliti roko vsakomur, ki ti pride nasproti, govoriti ene in iste stavke: »ali imate kaj drobiža?«
Tudi oni imajo svojo zgodovino in ta je včasih izjemno tragična. In vendar bi jih lahko država »spravila« s cest, parkov, klopc in izpred trgovin ter parkirnih prostorov. Seveda ne tedaj, ko je že prepozno. Ko so shirani, zapiti, brez volje in motivacije. Čakajoč na dan, ki bo zagotovo nastopil prej kot bi bilo to normalno.
Mnogo lažje je ljudem, torej vsem nam, dati kak cent, ker mislimo, da smo vseeno naredili nekaj dobrega. In vendar je dajanje »rib« slabše od učenja loviti jih.
Da bi se torej pridnim »mravljam« tudi pri delu pridružili »murni«, je potrebna vzgoja. Ta ni lahka in tudi ne pride čez noč. A vendar ima svoj tehten prav.
Glasujmo za DELO.
Na tem svetu sta dve vrsti nezadovoljstva:
tisto, ki dela in tisto, ki jadikuje. Prvo dobi,
kar želi, drugo pa izgubi še tisto, kar ima.
Mark Tulij Cicero
Delo nas osvobaja treh velikih nadlog:
dolgočasja, greha in pomanjkanja.
Voltaire
