Kosovelovi »zlati stolpi zapadne Evrope« morda še nikoli niso bili tako aktualni (Srečko Kosovel, Ekstaza smrti, Ljubljanski zvon, 1925). V zadnjih dneh in tednih lahko kot že nič kolikokrat poprej spremljamo kalvarijo afriških in bližnjevzhodnih prebežnikov pred otokom Lampedusa in drugimi italijanskimi ter tudi grškimi otoki v Sredozemskem morju. Njihove usode so različne. Nekateri bežijo pred oboroženimi spopadi, drugi želijo boljšo prihodnost zase in za člane svoje družine, tretje preganjajo totalitarni režimi v matičnih državah. Da bi se rešili in si ustvarili boljšo prihodnost, so pripravljeni tvegati vse, kar jim je še ostalo, tudi življenje. Na ladjah in čolnih je mogoče najpogosteje najti mlajše fante, a tudi starejše ter mame z nekaj mesečnimi otroki, ki postavijo na kocko prav vse, le da bi svojim otrokom omogočile boljše življenje.
Ko se ladje oziroma čolni potopijo, morje trupla naplavi na obale, obupani humanitarni delavci, potapljači, policisti in vojaki iščejo umrle, jih prelagajo ter preštevajo v letaliških prostorih. Večini domačinov je skupno, da prebežnikom pomagajo po svojih najboljših močeh in istočasno prelagajo krivdo na Evropsko unijo, ki bi morala storiti več, saj imajo sami omejene kapacitete, pravijo. Ni dvoma, da imajo prav in hkrati nimajo, saj bi lahko domači policijski organi storili več, da prebežnikom pomagajo. A lokalni policijski in drugi državni organi postajajo vse preveč ravnodušni zaradi vse večjega pritiska na njihove obale.
Ko življenjska moč dokončno zapusti telesa prebežnikov, ostanejo le še občutki sramu in krivde med lokalnim prebivalstvom, državnimi uslužbenci in tistimi, ki skoraj vsakodnevno spremljamo njihovo kalvarijo pred radijskimi in televizijskimi sprejemniki. Smo brez besed. Od človekovega dostojanstva ne ostane nič.
O odgovornosti ne bo govora. Posebna seja Evropskega sveta Evropske unije bo morda sklicana, a tam se znova ne bo odločilo nič konkretnega. Do Varnostnega sveta Združenih narodov pa zadeva tudi ne bo prišla, saj vendarle ne gre za kemično orožje. Visoki predstavniki Evropske unije in Italije so prišli in odšli. Žrtve pokopljejo z državniškim pogrebom. Spremeni se prav nič. Ostajajo trupla, krste, grobovi, zlomljene družine in uničena življenja.
Evropski uradniki pridno pišejo memorandume in študije, ki so sicer potrebne, vendar v praksi nič ne pripomorejo k reševanju neštetih življenj. Prebežniki pred grškimi, italijanskimi, malteškimi in španskimi obalami še naprej umirajo. Obalne straže in policijski organi južnoevropskih držav niso sposobni učinkovito sprejeti in obravnavati vseh prebežnikov, ki dosežejo njihove obale. Vsi se zato zaskrbljeno sprašujemo, čemu je bilo potrebno izgubiti novih nekaj sto življenj? Čez nekaj dni nanje pozabimo, dokler nas nanje znova ne spomni nova nesreča.
Evropa še vedno ostaja obljubljena dežela za deset tisoče prebežnikov. Še posebej je na udaru južnoitalijanska meja, ki jo vsako leto doseže preko deset tisoč prebežnikov (poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice, marec 2013, str. 21). V letošnjem letu se je zaradi sirske državljanske vojne povečalo tudi število sirskih prebežnikov, ki preko Turčije in Egejskega morja bežijo na grške otoke. Pravzaprav so obljubljene dežele predvsem severne države članice Evropske unije. Južne države enostavno niso sposobne več nositi bremena deset tisočih prebežnikov. Te države so na podlagi t.i. Dublinske uredbe II št. 343/2003 kot prve države vstopa prebežnikov odgovorne za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito.
Severne države so zaradi njihovega geografskega položaja deležne manjšega števila prošenj, ki se jih otepajo tudi zato, ker tam že živi veliko število priseljencev. Številni prebežniki se takoj po vstopu in zaprosilu za status mednarodne zaščite napotijo v bogatejše in razvitejše severne države članice Evropske unije. Tam nekaj tednov, mesecev in let nezakonito prebivajo, dokler jih ne pridržijo tamkajšnji policijski organi, ki jim nemudoma odvzamejo prstne odtise in jih primerjajo s tistimi v sistemu Eurodac. Ko ugotovijo, da so posameznikovi odtisi že registrirani v sistemu, jih pošljejo nazaj v državo članico, kjer so prvič vložili prošnjo za mednarodno zaščito.
Obljubljene dežele niso več obljubljene, saj se večina običajnih prebivalcev južnoevropskih držav tudi sama sooča z vsakodnevnim bojem za preživetje. Delovnih mest in denarja je vse manj, izobraženih mladih ljudi vse več, narašča tudi število upokojencev. Boj za preživetje se tako zaostruje, tudi zoper zakonite in še posebej nezakonite priseljence. V mestu Antwerpen na severu Belgije bo, denimo, število priseljencev kmalu preseglo polovico vseh stalnih prebivalcev. In tu smo znova pri začaranem krogu, saj se avtohtono prebivalstvo v mestih s podobnim razmerjem prebivalstva pogosto počuti ogroženo. Strah se nato prelije v zmagoslavje tistih političnih strank, ki zagovarjajo ostrejšo priseljeniško politiko, kar se znova pokaže v pogajalskih izhodiščih posameznih držav članic na zasedanjih Evropskega sveta.
Evropska unija in njene države članice so zavezane pomagati prebežnikom, ki se na odprtem morju znajdejo v stiski. Enako so zavezane, da jim ponudijo človeka vredno začasno domovanje, ko čakajo na odločitev o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito. Edina možnost za rešitev tega gordijskega vozla je, da vse države članice enakomerno prevzamejo breme pomoči prebežnikom. Dovolj je bilo že trupel na sredozemskih obalah. Države članice se morajo dogovoriti za učinkovitejši sistem nadzora odprtega morja in si solidarno porazdeliti breme tako, da bi vsaka država članica Evropske unije ponudila dostojno zatočišče nekaj tisočim prebežnikom in istočasno obravnavala njihove prošnje za mednarodno zaščito.
