Danes pa šteje, da ga je potrebno varovati, tako pravno kot tudi kazenskopravno, za nezaželena štejejo vsa tista dejanja, ki so v nasprotju z otrokovo koristjo. Mednje nedvomno sodi tudi spolna zloraba, saj odrasli uporabijo otroka za lastne namene, ga funkcionalizirajo in ne spoštujejo njegovega sveta. Gre za udeležbo v aktivnostih, pri katerih je zlorabljen kot spolni objekt za zadovoljevanje spolnih potreb ali želja osebe, ki to stori. Spolna zloraba ni več tabu tema, o njej se govori in piše, žal pa se še vedno dogaja. Povsod, tudi pri nas, pogosto prav za zidovi naših domov, ki naj bi bili najvarnejši prostor.
Stalni storilci spolnih zlorab so mora otroštva. Težko je oceniti njihovo število, a vsak od njih neizmerno prizadene žrtve. Povzročajo neizrekljivo psihično in fizično bolečino. Nekatere od njihovih žrtev bodo kasneje same zlorabljale. V glavnem, a ne izključno, so to moški. Nastopijo kot zaupanja vredni prijatelji, kolegi ali zaposleni. Razkritje je lahko slučaj, pogosto šele po letih zlorabljanja. Iščejo situacije, v katerih je dosegljiva njihova želena vrsta otrok.
sir William Utting
Sprašujemo se kako je možno, da dan za dnem slišimo o novih zlorabah otrok, grozljivih primerih zamolčanih zgodb, ki so uničili življenje prenakateri žrtvi, saj so se dogajali leta, celo desetletja, pa o tem niso govorile, ljudje tega niso opazili ali pač niso želeli.
Izkušnje spolnih zlorab vplivajo na človekov občutek lastne vrednosti, samozavesti in naravnanosti do življenja ter prihodnosti. Zato so z njimi povezani tudi poskusi samomorov, razvoj duševnih stanj, ki dobijo diagnoze in nekatere peljejo hospitalizacijo /multipla osebnost, anoreksija, bulimija, depresija, odvisnosti ./. Tisti, ki o tem govorijo, pa niso slišani in razumljeni, doživljajo ponovno zlorabo, pravimo ji dvojna zloraba, ki še poglablja njihove travme. Pri mlajših otrokih je molk samoumeven, na zlorabo pa opozarjajo drugi znaki, ki bi jih morala okolica opaziti. Zato je tako pomembno, da imajo otroci, ki se jim to dogaja ob sebi nekoga, ki jih dobro pozna, spremlja njihov razvoj in zazna spremembe, ki jim pravimo »klici na pomoč«.
Pomembni so tudi vzgojitelji, učitelji, zdravniki in seveda sorodniki žrtev, kajti prav vsi so poklicani, da govorijo. Če kje velja, da molk ni zlato, je to pravo področje.
Zloraba je možna povsod, o tem govorijo primeri zlorab dušnih pastirjev do otrok, ki so jim bili zaupani v vzgojo in varstvo, pa leta in leta o tem niso spregovorili; tudi, če bi, bi jim redkokdo to verjel. Danes vemo, da je tudi to možno, saj se je celo Cerkev kot institucija s svojim poglavarjem opravičila za spolne napade na otroke, ki so jih zagrešili duhovniki.
Svet pretresajo nove zgodbe. Avstrijski primer so poimenovali »pošast iz kleti«. Svet je onemel ob zgodbi dvainštiridesetletne ženske, ki je bila štiriindvajset let zaprta v kleti lastne hiše. Posiljeval jo je oče, rodila je šest otrok, od katerih sta tri posvojila prav oče in mati, ki sta ji bila hkrati dedek in babica, trije pa so v temi preživeli; pet, sedemnajst in devetnajst let. Bremenijo ga še drugih nagnusnih zločinov, raziskujejo njegovo preteklost, vsi pa se sprašujemo: kakšna je sploh lahko storilčeva osebnost. Našli bi jo med psihopatskimi storilci, ki imajo kriminalno preteklost, so spolno promiskuitetni, čustveno zelo malo povezani z zlorabljeno osebo, občutkov obžalovanja in krivde ne poznajo, z okolico pa znajo preračunljivo ravnati.
V zadnjem primeru bi našli vse te lastnosti in vendar se upravičeno sprašujemo: kako je to mogoče, zakaj ni nihče posumil, zlasti pa; kje je bila mati dekleta, kakšno je bilo njeno poznavanje moža?
Kakšno podobo je storilec dajal svetu, kako je lahko živel toliko življenj, ne da bi se vsaj eno, tisto kriminalno, odkrilo?
Seveda je posebno vprašanje: kaj bo z žrtvami, katerih življenje je uničeno, četudi jim bodo v bodoče v pomoč najboljši strokovnjaki, kako se bodo znašli otroci v svetu, v katerem otroštva niso preživeli in so vanj vstopili, nekateri skoraj odrasli?
In že smo pri zločinih, ki jih je zagrešil človek, ki si tega imena sploh ne zasluži. Zato se seveda sprašujemo kakšna bi bila sploh pravična kazen.
Težko si je predstavljati obrambo obtoženega, ki bo sicer poskušala pomagati z izvedenci psihiatrične stroke, a kaj, ko že znana dejstva nikakor ne govorijo v prid neprištevnosti.
Avstrija tako s pospešenim tempom policije in njenim raziskovanjem išče morebitno povezavo z drugimi zločini, a hkrati se upravičeno sprašujemo: koliko je še vsaj podobnih primerov, kako jih prepoznati, kaj narediti? Žal se iz primerov slabe prakse vedno znova učimo in ob njih spoznavamo kje in kdaj bi morali biti previdnejši, tudi in nenenazadnje ob sumljivih izginotjih otrok, posvojitvah, ženskih tragedijah, psihiatričnih diagnozah, anoreksiji, bulimiji,... ker lahko pomenijo skrite in potlačene zgodbe preteklosti. Pa smo spet tam; pri kazenski zakonodaji, ki je v preteklosti že spremenila zastaranje spolnih zlorab otrok in določila, da se rok za zastaranje ne more izteči pred žrtvenim triindvajsetim letom starosti.
Nova zakonodaja, ki je bila sicer sprejeta, a je v Državnem svetu doživela odložilni veto, je začetek zastaranja pomaknila na žrtvino osemnajsto leto starosti. To pomeni, da bi zastaranje v najhujših primerih zlorab, glede na to, da ni več relativnega, preteklo z žrtvinim oseminštiridesetim letom. Imeli smo pomisleke in to upravičene, da je to starost, pri kateri bi težko obravnavali storilca zlorabe iz žrtvinega otroštva, žrtev ponovno izpostavljali mučnim zaslišanjem, dejanja težko dokazovali. In vendar so nam primeri, ki smo jim nedavno priče v sosednji Avstriji, pokazali koliko let lahko pravzaprav traja do odkritja zlorabe, kaj vse mora žrtev pretrpeti, s kakšnimi storilci imamo lahko v sodobnem svetu opravka, kako grozljivo je področje kazenskomaterialnega prava.
Torej ne gre verjeti, da so storilci spolnih zlorab »ozdravljivi«, če dejanj ne priznavajo, jih tajijo celo po pravnomočni obsodbi, ko govorijo o konstruktu, a vedno znova iščejo nove in nove žrtve. Dejanj včasih resnično po obsodbi ne ponavljajo, če so jih pred tem leta in desetletja in kasneje doživijo sodni epilog v primerno dolgi kazni. Kje pa je garancija za tako veliko zaupanje, kot bi jim ga tako radi poklonili? V prepričanju, da si vsak zasluži rehabilitacijo, ki mu jo moramo nuditi. Ali tudi za ceno novih žrtev? Kaj, pa če se zmotimo? Vedimo, da govorimo o otrokih, ki se ne morejo, ne znajo in ne uspejo braniti, storilci pa so jim nadrejeni, morda tudi psihopatsko naravnani.
Zgodovinski razvoj nas je sicer pripeljal do stopnje večje osveščenosti in zavesti, da za ta dejanja ni opravičila, nikoli in nikdar. Potrebna pa je velika subtilnost, da se dejanja odkrijejo, da priče o njih spregovorijo, da jim pot skozi kazenski postopek ne prinaša dodatnih travm in stigmatizacije. Njihova pričakovanja, da se jim bo »hišica iz kart«, ki se jim je že sesula v zgodnjem otroštvu, spet sestavila, so včasih neuresničena in celo nerealna.
V plinski celici sem, to je ta, največja plinska celica na svetu in jaz sem sama v njej. V plinu se ne braniš. Moj oče je izginil, vedel je, kje so vrata in mi jih ni pokazal in medtem ko umiram, umre moja želja, da bi ga še enkrat videla in mu tisto povedala.
»Moj oče«, rečem njemu, ki ga ni več tukaj,« jaz te ne bi izdala, nikomur ne bi povedala.«
Ingeborg Bachmann
