c S
Razmišljanja 24: Damoklejev meč
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
24.03.2008 08:00 Vedno vidimo le tiste, ki se dajo videti, ki so postavljeni »na ogled« in v komentar. Vsem, ki »imajo morda le pet minut časa«, ki se na njihovo delo spoznajo ali ne.

Prežimo na njihove besede, izjave, gibe, celo oblačila. Izbiramo pluse in minuse, mirno, sede v svojem naslonjaču. Pred ekranom ali z revijo v roki, jih občudujemo ali pa se nam zdijo taki, da bi jih zamenjali, volili, odstavili? Sto in ena anketa; o gledanosti, tem ali onem vprašanju. Čedalje več ljudi dvigne slušalko, klasično ali kar mobitel, izpiše besedo, pošlje SMS, s klicem odda svoj glas. Za ali proti, za to ali ono stvar, človeka, politiko, domovino, dejanje,...

»Modrosti srca« so me navdahnile z zgodbo o Damoklejevem meču. Gre za zapise pesnika Horacija, ki je živel v prvem stoletju pr.n.š. Kako dalekosežno moč ima zgodba.

»Sirakuški tiran Denis Starejši je prirejal nenavadna slavja. Ob teh priložnostih se je pred plemstvom svoje dežele postavljal s svojim bogastvom in močjo. Eden izmed njegovih dvorjanov, Damoklej, mu je prevzet od tolikšnega razkošja, nekega dne povedal, da mu zavida tako neizmerno bogastvo in moč.
«Se ti zares zdi vredno tolikšne zavisti?« je ostro odvrnil tiran.
»Bil bi torej pripravljen kanček tega okusiti in se prepričati, kakšna je moja usoda?«
Damoklej, malce omamljen od alkohola, je navdušeno privolil. Posadili so ga na zlat stol z vdelanimi dragimi kamni, ga obdali z vsem kraljevim razkošjem, ga kopali v dišavah in ga razveseljevali z glasbo, mu stregli z najbolj izbranimi jedmi ... Damoklej se je naravnost utapljal v sreči. Ko se je zazrl navzgor, pa je nenadoma opazil, da je dal Denis nad njegovo glavo obesit nabrušen meč in da ta visi zgolj na eni dlaki iz konjske grive. Od tistega trenutka njegove oči niso več videle blišča, ki ga je obkrožal, ni več zaznaval užitka ob okusu jedi, vonju dišav in zvenu glasbe ...
»Okusil si torej moje življenje. Imaš dovolj?« ga je vprašal tiran.
»Da,« je dahnil dvorjan.
In že je v naglici zapustil nezavidljivo mesto.

Tisti, ki nenehno živi v strahu, ne zmore okušati nobene slasti.«


O blišču in slavi položajev, o visokih plačah in ugodnostih, o plesih in pojedinah, pogosto ljudje razmišljajo ob listanjih številnih revij, branju časopisov, pregledih tedenskega dogajanja »na parketu«. Na vprašanje ali bi vloge zamenjali, bi nedvomno našli mnogo takih, ki bi si to želeli, toda za hip, morda kar tako, za pokušino.

A, roko na srce, blišč je lahko zelo kratkotrajen. Minister si, pa te ni, sekretar si bil, pa te ni več. Besede nepremišljenosti, napačen odziv, dogodek, ki ga nihče ni mogel predvideti, nezavarovan železniški prehod, razmišljanje, ki mu morda dolokosežnih posledic nisi prepisal in jih niti zaznal. Je to torej blišč in slava oblasti? Imajo ti ljudje sploh še čas zase, zasebnost, pravi dopust, svobodo brez paparacov in varnostnikov? Vse ima prednosti in slabosti.

Razmišljam tudi o porabi denarja, tako različnega v ničlah, ki sledijo prvi številki. Poznam take in drugačne. Tiste, ki zaradi skromnih dohodkov, krepko pod 500 € mesečno, životarijo. Ko poplačajo najnujnejše stroške, vezane na dom in življenje v njem, jim ostane tako malo, da je potrebno v trgovini resnično paziti. Posebne cene, kuhanje doma, kakšen skromni pridelek, priprava ozimnice in še kaj. Imajo popoln nadzor nad cenami v trgovinah, razprodajami, popusti in vsem kar sodi zraven.

Poznam tudi drugačne; tiste, ki imajo večkratnik dohodka prvih, a brzijo skozi življenje. Kupujejo kadar imajo čas ali to celo prepustijo drugim, ki skrbijo za njihov dom, jim pospravljajo, perejo, likajo, pazijo otroke. Ko pride prireditev, na kateri morajo biti »in«, odbrzijo v trgovino, najdražjo, tisto, kjer te ob vstopu premerijo, ocenijo in - kupijo. Lepo, kvalitetno, a kaj, ko tega ni moč obleči večkrat. Procentualno porabijo ogromno. Ne bi rekli, da porabijo, pač pa zapravijo. Plačujejo odsotnost vsem; otrokom, partnerju, sorodnikom.

Vse ima svojo ceno, bi rekli, tudi oblast, položaj. Predvsem pa se moraš zavedati, da ni nič večno. Da pride in odide, da te lahko vsi zelo hitro pozabijo. Postal boš anonimnež, skoraj tak kot tisti, ki so to vedno bili.

Zato se je potrebno za vse odločati preudarno, po položajih posegati le, če te to tudi osebno veseli, ne le zaradi prestiža in tistega, kar naj bi ti to prineslo. Ker je varljivo, ker je kot Damoklejev meč nad teboj. Z rezilom navzdol, ki je vedno pripravljeno, da reže in odreže.

Kot da smo pozabili še na sposobnost. Če je še ta, potem je marsikomu marsikaj oproščeno. Tudi, če ne gre in se oblast menja, po stopničkah »sestopiš«. Če se le držiš prave poti in si dober človek.

Da. Meč namreč visi marsikje in nad marsikom.