Kaže, da je uspeh v glavnem v tem,
da vztrajaš, ko so drugi že odnehali.
(William Feather)
Previharite življenje trdno kakor skala v morju,
ki se ne zmeni in ne premakne v njegovih
večno nemirnih valovih.
(Hazrat Inayat Khan)
Smo v letu aktivnega državljanstva in tudi starejša generacija želi ostati v vrtincu dogajanj. Bogastvo njenih izkušenj in modrosti je vredno večje pozornosti.
Kaj lahko naredimo?
Varuh človekovih pravic že od začetka svojega delovanja; smo v devetnajstem letu od ustanovitve, daje velik poudarek skupini starejših in z njimi povezanim področjem socialnega varstva, zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa tudi njihovi aktivni vključitvi v družbo še zaposlenih. Ugotavlja, da družba še vedno posveča premajhno pozornost sistematični skrbi za najstarejše, še zlasti, če ti živijo sami. Pri delu izhaja iz pobud, ki jih prejme v obravnavo, seveda pa tematiko lahko odpira tudi na širši in načelni ravni. Ta hip se ne ukvarjamo s problemom starejših, ki so v čakalni vrsti za sprejem v domove, pač pa obratno. Kako jim omogočiti, da bodo po odhodu iz domov, če nimajo sredstev za plačilo oskrbnin, živeli z najbližjimi. Nenehno se sprašujemo ali je pomoč na domu zanje zadovoljiva in ali se je res ne bi dalo še bolj razširiti. Čakalnih vrst za domove praktično ni več, so pa nekatere za več posteljne sobe, pred tem je bilo obratno, vsak bi bil rad sam.
Če kdaj, se ob Svetovnem dnevu starejših, moramo spraševati kako najti pot do medgeneracijske solidarnosti. Svetal primer je Simbioza, ki združuje mlade in starejše v želji po poznavanju računalniškega sveta.
Sprašujemo se koliko je skritega družinskega nasilja, če so starejši tudi zaradi preživljanja svojih otrok in celo vnukov doma, izročajo pa jim svoje pokojnine.
Ta hip se soočamo s pojavom starostnih tegob, zlasti demence, ki se tudi zaradi daljše življenjske dobe pri mnogih pojavlja v vseh svojih razsežnostih.
Srečala sem se z vprašanjem zakaj lahko starš dobi bolniško za nego svojega otroka, ko pa on ostari in je lahko na stopnji otroka, jo za njegovo nego ta ne more dobiti. Nasilje nad starejšimi je zagotovo skrbno varovana in tabu tema, pa najsi gre za ekonomsko, fizično ali psihično, ki ga starejši ne želijo prijaviti in ga tako radi skrivajo in prikrivajo.
Kako doseči sodelovanje s centri za socialno delo, ki so vse bolj obremenjeni s številnimi dodatnimi deli in nalogami, tudi s skrbjo za mlajšo generacijo in za starejšo prepogosto zmanjka časa, moči in celo volje. Posebno poglavje je zagotovo varovanje pravic starejših, ki jih sami celo ne poznajo in se zato za pot k varuhu neradi odločajo. Nujno bi bilo njihovo zagovorništvo z zaupno osebo, ki bi jih lahko vodila tudi skozi različne, a prepotrebne postopke. Nujna je tudi promocija pravic starejših.
Večkrat sem že poudarila in ob takem prazniku je to zagotovo ponovno potrebno storiti, da je dostojanstvo starejših na prvem mestu. Nikjer in nikomur razen domačim ni dovoljeno, da bi jih brez njihove želje ali pristanka tikal, ne glede na starost, stanje v katerem se nahajajo oziroma pomembnost življenja, ki so ga pred tem živeli oziroma poklica, ki so ga opravljali. To preprosto ni dopustno, kar še zlasti velja za zaposlene v domovih za starejše.
Je trenutna situacija z mnogo več revščine kot v prejšnjih letih, res lahko vzrok ali le krinka za drugačno, torej tršo obravnavo te populacije? Nikakor ne. Skrb vzbujajoč je podatek koliko ljudi ima v Sloveniji pokojnine pod 500 evri, ki komaj dosegajo cenzus preživetja. Varuh je v preteklem letu na Ustavnem sodišču RS izpodbijal nekatere določbe ZUJF-a in pri eni – 143. členu, že uspel, saj je šlo za diskriminatorno obravnavo nekaterih. Uspeh sicer ni popoln, saj so bile pokojnine zmanjšane v trenutku, vračanje pa bo postopno.
Zagotovo so za starejše, ki so vse svoje aktivno življenje prispevali v pokojninske in zdravstvene blagajne, boleče in ponižujoče, če jim in ko jim mladi očitajo, da morajo zanje delati, saj gre razmerje ta hip v škodo zaposlenim. Trendi so se tudi zaradi ekonomske situacije in krize v kateri smo se znašli, obrnili, vse več je brezposelnih in tistih, ki so se uspeli upokojiti in s tem ohraniti vsaj minimalen, včasih res minimalen življenjski status. Enako je pri vseh košaricah zdravstvenega zavarovanja, za katerega so starejši že plačevali, sedaj pa se obeta, da bodo morali spet seči v žep, ko bodo usluge rabili.
Starost tako za mnoge res ni prijazna, ni pa tudi strateškega pristopa k vzgoji mladih za medgeneracijsko sodelovanje, ki nujno rabi dodatno izobraževanje in pomoč. Kaj reči ob tisočih tonah hrane, ki so jo in jo še delijo dobrodelne organizacije, med njimi zlasti Rdeči križ in Karitas? Tja se zateka tudi vse več upokojencev in ne le brezposelnih. Pereča je tudi stanovanjska problematika, tako ohranjanje stanovanj, v katerih so preživeli življenje ali njegov del ali celo menjava večjih za manjša, ki bi jih morda še lahko vzdrževali sami.
Sprašujem se ali je bodočnost v naseljih, ki bodo, tako kot je po nekod v tujini, nudila starejšim vse; od bivanja do spremljajočih dejavnosti, ali je bolje, da se ne getoizirajo.
Če zaključim z brezdomci, med katerim je žal celo veliko mladih, pa lahko z gotovostjo zatrdim, da je starost na cesti še mnogo hujša in smrt tam veliko bližja.
Slovenija se trudi, da bi ostala socialna država v smislu 2. člena Ustave RS, saj mnogo sredstev namenja vsakovrstnim socialnim transferjem, a žal so za mnoge preskromni in celo edini vir preživetja. Če jih zapustijo še svojci in zdravje, pa sta žalost in obup, lahko celo spremljevalki samomorov.
Zato nikakor ne smemo o tej tematiki razmišljati le ob dnevu, ki ji je namenjen, pa tudi ne v letu, ki je mimo in je bilo leto starejših, pač pa nenehno, dan za dnem, kajti napredki prihajajo počasi – prepočasi.
Modrost pomeni, da se zavedamo
zmotljivosti svojih nazorov in mnenj
ter negotovosti in minljivosti stvari,
na katere se najbolj
zanašamo.
(Gerard Brown)
