Človek bi vendarle pričakoval, da smo že dosegli dno. A kot me je podučil intelektualni starosta, ko si že prepričan, da je dno doseženo, se vselej še zasliši trkanje od spodaj. In pri nas bodo, očitno, še kar nekaj časa trkali in potrkavali. Dokler ne zmanjka denarja, ki je omejen, in neumnosti, ta pa na nesrečo ni omejena. Zato bo slovensko stanje Slovanije trajalo še zelo dolgo.
No na lastno srečo so vsi ti dogodki tokrat šli mimo mene. Potikal sem se namreč v krajih, ki jih je Cankar, ta isti, katerega očenaški vložek je izvisel v Državnem zboru, označil nam za bolj sorodne, kakor kraje, ki smo se jim pridruževali v njegovem času in ki so danes tako očitno postali del nas. Transverzala med Münchnom in Ljubljano je bila lepa priložnost za dolgo refleksijo in kratko kolumno.
Kolumno o evropskem državljanstvu. Tega njegovi največji navdušenci v zadnjem času vse bolj pogosto postavljajo v kritično luč. Trdijo, da še ni uresničilo svojega poslanstva, ki naj bi bilo v federalnem statusu posameznika v EU. Tega ne odlikujejo le ekonomske prvine, temveč zlasti njegov politični značaj. Nasprotno pa naj bi bilo obstoječe državljanstvo EU preveč plitko, zgolj komplementarno in slednjič, kar naj bi bilo najhuje, zlasti ekonomsko orientirano.
Prepričan sem, da to ne drži in tudi ko bi držalo, ne bi bilo nič slabega. Najprej k prvemu: že od primera Baumbast naprej so določbe o državljanstvu EU neposredno učinkovite, kar jim zagotavlja samostojni status ne glede na naravo aktivnosti, v katero je vpet posameznik. Državljanstvo EU pride v igro vselej, ko gre za čezmejni element (tudi potencialni) in ko se nahajamo v vsebinskem dometu prava EU.
Tedaj nam je zagotovljena pravica do enake obravnave ne glede na državljanstvo v vseh državah članicah. In prav to, prepoved diskriminacije, predstavlja srčiko vsakega državljanstva. Več kot to, razen popolne unifikacije, ki pa je nezaželena, tako ni potrebno. Politično državljanstvo je na ravni EU prav tako zagotovljeno, pač v obsegu, ki ga terja institucionalni ustroj EU, njen supranacionalni značaj, zlasti pa zahtevki komplementarnosti z nacionalnim državljanstvom.
Prava politizacija državljanstva EU tako ni potrebna. Ta dilema je zato votla in si z njo ne velja razbijati glave. Državljanstvo EU tudi ni povsem umetne narave, saj ga napolnjuje konkretna evropska kulturna vsebina razlik in podobnosti v identiteti. In teh zadnjih je na poti med Münchnom in Ljubljano nebroj. Kot je Bavarsko čutiti še v Ljubljani, tako je še kako prisoten Balkan na Koroškem. Vse skupaj pa ob kolesarskih poteh nemo spremlja stalni spremljevalec Jezus Kristus na križu. Ta je vseprisoten.
No ja, le v Državni zbor niti metaforično ne sme. Sicer pa: ko človek takole razmišlja o vsem skupaj, je evropsko državljanstvo pravi balzam za dušo in srce. Ker mu menda manjka politični značaj, posamezniku omogoča, da skoči iz nacionalne politične kože. In tako ostane normalen. A kaj ko lahko ta brezkožna realnost traja le kratek čas. Nato jo brezbrižno prikuje na realna, zlasti pa formalna tla, neznosna birokratska pamet. Kaj hočemo, vsakdo mora nositi svoj križ. Slovenci smo si pač oprtali najtežjega med vsemi na poti med Münchnom in Ljubljano.
