|
Iz teorije v praksoSodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli poleg opredelitve pravic in svoboščin vzpostavlja tudi mehanizem za izvajanje teh obveznosti v državah pogodbenicah. Na podlagi te konvencije je bilo leta 1954 ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice.
Z Amsterdamsko pogodbo je jurisprudenca Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razvila nepisan katalog pravic, dobila formalno potrditev v okviru Evropske unije in tako tem pravicam podelila status temeljnih načel, na katerih sloni EU. Določba, ki opredeljuje, da EU temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, je postala iztožljiva, kar pomeni, da lahko Evropsko sodišče za človekove pravice presoja skladnost vsakega akta EU - v vseh treh stebrih - s spoštovanjem človekovih pravic. Če je posameznik že uporabil vsa razpoložljiva pravna sredstva v državi članici, lahko v šestih mesecih po pravnomočnosti sodne odločbe vloži tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki sicer ni del Evropske unije.
Evropsko sodišče za človekove pravice je doslej že nekajkrat odločalo o zadevah, ki so bile v nacionalnem pravnem sistemu, v katerem so bile najprej obravnavane, določene kot upravne kršitve, čemur v slovenskem pravnem sistemu ustreza kategorija prekrškov. Iz odločb evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je zagotovljeno enako varstvo pravic tako v civilnem, kot kazenskem področju. Sodišče je prav tako zavzelo stališče, da bo samostojno presojalo, kaj se šteje za kazensko zadevo v smislu 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih in drugih pravic. V okvir kazenskega področja spadajo tudi postopki v zvezi s prekrški.
| | |
|
|
