V zadnjem času se veliko ugiba o tem, koliko javnih uslužbencev bo ostalo brez službe. Tudi sami ste napovedali, da se odpuščanju ne bo možno izogniti. Kako se boste tega lotili?
Najprej bi rad povedal, da cilj ni odpuščanje samo, ampak sta cilj racionalizacija in siceršnja reorganizacija javnega sektorja z namenom, da bi ta deloval boljše. Ne glede na krizo. Lastniki te države in delodajalci vseh nas v javnem sektorju, torej državljanke in državljani enostavno niso zadovoljni z javnim sektorjem. Vsi vemo, kakšno je javno mnenje. Javni sektor je predrag in njegove storitve niso dovolj prijazne in kakovostne. Te pripombe slišim pogosto in jih moram upoštevati.
Zato poudarjam, da ne gre za linearen pristop. Javni sektor mora zmanjšati svojo porabo. Do racionalizacije se da priti z različnimi vzvodi, ne le z znižanjem mase plač in znotraj tega spet ne samo z odpuščanjem. Zelo različne situacije in možnosti ukrepov so tako med resorji kot znotraj samih resorjev.
Kje bo torej treba odpuščati - denimo v vašem resorju?
Ministrstvo, ki ga vodim, je zagotovo preveliko in na nekaterih področjih preveč razkošno zastavljeno. Še posebej po združitvi je tu racionalizacija nujna. Na drugi strani pa lahko znova izpostavim primer upravnih enot, ki so že v preteklih letih zelo racionalno delovale in razen pri masi plač ni možnosti za racionalizacijo. Tudi število zaposlenih so v zadnjih desetih letih zmanjšali za več sto zaposlenih po celotni državi. Morda bo potrebno še malo, a hkrati gre za pomemben del, ki predstavlja neposreden stik države z državljani, zato se bom potrudil, da njih racionalizacija ne bi preveč zajela.
Kje torej?
No, kot sem že poudaril, bomo denimo na področju pravosodja predlagali sklop reform, s katerimi bomo nekatere pristojnosti z ministrstva prenesli na sodstvo. Z združitvijo smo dobili izjemno velike direktorate na področju investicij, nepremičnin in informatike. Vse te naloge so izvajali na bivši javni upravi in na bivšem pravosodju. Naloge so se v preteklosti precej podvajale. Zato imamo na ožjem ministrstvu zagotovo rezerve in tem se bo potrebno odpovedati.
Gledano širše v javnem sektorju je še vedno precej rezerv. Na področju zdravstva je veliko manevrskega prostora pri boljši organizaciji dela, režijskih stroških in nižanju materialnih stroškov. Šolstvo in kultura sta drugačen primer. Tu gre večina državnega denarja za plače in ne vidim veliko možnosti za drugačno racionalizacijo kot pri masi plač. Vendar tudi tu ne gre nujno za odpuščanje. Rezerv je veliko - tu so nadure, nagrade za povečano obremenitev, uspešnost in podobno.
Tako na ministrstvu kot v širšem javnem sektorju je brez odpuščanja možno racionalizirati na področju informatike, pri ravnanju z nepremičninami, finančnem poslovanju, kjer se je v preteklosti slabo gospodarilo.
Tam kjer boste odpuščali, koga boste odpuščali in iz kakšnih razlogov?
Zakonodaja predvideva dva različna razloga za zmanjševanje števila zaposlenih - eden je pomanjkanje denarja, drugi je manjši obseg pristojnosti ali drugi organizacijski razlogi. Slednje je zato tudi eno od vprašanj, ki jih moramo dati na mizo. Ali ne bi za čas krize katere od pristojnosti države morda črtali ali zmanjšali? Z boljšo organizacijo dela tudi lahko ugotovimo, da so nekatere naloge ali celotni procesi odveč, preveč birokratski - skratka jih lahko z malo truda uspešno in kakovostno izvaja tudi manj ljudi. Trenutno pa bo glavni razlog verjetno javnofinančni.
Ali se torej lahko zgodi, da bi zaradi delovnopravne zakonodaje, ki ščiti nekatere skupine zaposlenih, pri zmanjševanju števila javnih uslužbencev morali v resnici odpuščati tudi kakovosten kader?
Velika večina javnih uslužbencev resno, odgovorno in marljivo opravlja svoje delo. Pri poslovnih razlogih, torej pri reorganizaciji, pomanjkanju javnih financ, seveda primarno ne ocenjuješ posameznikov, temveč potrebe organa kot delodajalca.
Glede na obstoječe predpise so žal predvsem mladi na udaru, bolj kot starejši. Strinjam se, da obstaja bojazen, da racionalizacija lahko zajame tudi dobre delavce. Če nekega procesa ni več, so nepotrebni pač vsi, ki so ga izvajali. Bomo pa skušali oboje v čim večji meri nevtralizirati. Kakovostnih in marljivih kadrov tudi ni težko preusmeriti ali premestiti.
Splošno izhodišče vseh naših prizadevanj pa je jasno: omogočiti mladim kot najbolj ogroženim na trgu dela na splošno čim več možnosti in naredili bomo vse, da mladi ne bodo na udaru. Hkrati bomo pa naredili vse, da racionalizacija ne bo pomenila odhoda dobrih, kvalitetnih delavcev.
Napovedujete spremembo plačnega sistema, ki bi omogočal nagrajevanje dobrih. Kako boste zagotovili, da se pri naslednjem valu varčevanj ne bodo sredstva za delovno uspešnost ponovno prva odrezala, kot v preteklosti, in se bo sistem stimulacij podrl?
Ta možnost obstaja, če bi šla situacija iz slabega še na slabše. A mi izhajamo iz tega, da se bo situacija izboljšala in brez sistema, kjer lahko predstojnik nagradi delavca, ki dela dobro ali sankcionira tistega, ki dela slabo, si ne znam predstavljati uspešnega vodenja katerekoli organizacije. To velja tudi za javni sektor, tudi v času krize. Če bo denarja za fleksibilni del plače manj, ga bo pač manj, a pomembno je, da ga je vsaj nekaj. Tudi zato se mi zdi racionalizacija bistveno boljša od nekih linearnih rezov v plače.
Kako boste zagotovili, da bodo nagrajevani res na podlagi zaslug in ne simpatij ali drugih faktorjev, kot je bilo vsa leta pogosto pri napredovanju javnih uslužbencev, ki je bilo odvisno od letnih ocen?
Vpeljali bomo ciljno vodenje na način, da bo jasen program dela in kakšni so cilji. Veliko napora bomo vložili v to, da bomo določili čim bolj objektivizirane kazalnike uspešnosti. Lahko povem primer iz mojega resorja. Upravne enote že dolgo merijo zadovoljstvo strank in zaposlenih ter druge kazalnike. Ne boste verjeli, vsi so prav dobri ali odlični. Slabših ni. Ob dobrih kazalcih je možnosti zlorab malo, popolnoma pa se temu ne moremo nikoli izogniti.
Verjetno bo za vse omenjene spremembe treba spremeniti kolektivno pogodbo?
Skoraj zanesljivo.
Bo to že v izhodiščih, ki naj bi jih po napovedih že v dveh tednih predložili sindikatom?
Pripravljamo spremembe zakona o sistemu plač v javnem sektorju v delu, ko se nanaša na delovno uspešnost in napredovanja ter zakon o javnih uslužbencih, ki gre v smeri debirokratizacije. Tu bo dialog s sindikati še posebej pomemben.
V ponedeljek se je začelo novo študijsko leto. Nova generacija študentov je začela študij tudi na Fakulteti za upravo, medtem ko se javni sektor krči. Kje se bodo zaposlili ti študenti?
Javni sektor je zelo velik, tudi državna uprava ni tako majhna, zato mislim, da bo za dobre in motivirane delavce vedno dovolj prostora. Pomembno se je namreč zavedati, da za tiste, ki ne delajo, ni prostora v javnem sektorju.
Na podlagi zakona za uravnoteženje javnih financ se je do zdaj upokojilo okoli 170 javnih uslužbencev, za podaljšanje delovnega razmerja se jih dogovorilo 378. Je to izkupiček, ki ste ga pričakovali?
Sam sem pričakoval, da bo izkupiček večji. Ocenjujem tudi, da se je pri dogovorih o tem, da nekdo ostane zaposlen, ravnalo v nasprotju z duhom zakona. Slednji namreč določa, da se lahko predstojnik in uslužbenec o nadaljevanju delovnega razmerja dogovorita takrat, kadar je to nujno potrebno za delovanje organa, pri čemer pa so predstojniki v veliki večini primerov po moji oceni to določbo tolmačili preširoko. Morali bi biti namreč bistveno bolj restriktivni.
Vendar pa je treba kljub vsemu opozoriti še na eno dejstvo. Veliko teh podaljšanj ni bilo zelo dolgih, kje tudi le za nekaj mesecev. Zato bom morda drugo leto bolj zadovoljen. Danes žal nisem.
Kako ste zadovoljni s proračunoma za leti 2013 in 2014 v delu, ko gre za vaše ministrstvo?
Proračun kot celoto sem podprl, saj menim, da je pripravljen na pravih izhodiščih. Bolj bi bil sicer zadovoljen, če bi bilo za ministrstvo za pravosodje in javno upravo na voljo več denarja, ampak glede na položaj je jasno, da drugače ne more biti.
Predsednik vrhovnega sodišča je pretekli teden opozoril, da jim bo, glede na to, kar je predvideno za delovanje sodišč, zmanjkalo okoli osem milijonov evrov. Jim boste šli še kaj naproti, ko gre za sredstva, namenjena sodiščem?
Tudi za sodstvo velja enako kot za vse ostale. Če bi vsi govorili, da ne morejo, potem ni mogoče narediti ničesar. Se bova pa s predsednikom vrhovnega sodišča usedla in pogledala, kje se da najti še kakšne rezerve. Nato pa bom presodil, če lahko še kaj naredim. Sicer je pa sodstvo samostojna veja oblasti, zato naj se samo pogovarja z ministrstvom za finance.
Napovedali ste tudi sodno reformo in nekatere druge spremembe zakonodaje. Kakšno časovnico ste si pri tem zadali in kaj prinašajo?
Časovno je načrt zelo ambiciozen. Prihodnji teden bomo zato v razpravo poslali izhodišča za takojšnje nujne spremembe in zatem obsežnejšo prenovo insolvenčne zakonodaje ter izhodišča za celovito reformo pravosodja. Zatem pa bomo praktično tedensko v razpravo posredovali spremembe posameznih zakonov.
Končujemo pripravo sprememb na področju notariata, dedovanja in še nekaterih nepravdnih zadev. Za spomlad drugo leto pripravljamo prenovo procesne zakonodaje (pravdni in kazenski postopek) in sodnega reda. Odpravili bomo ovire alternativnemu reševanju sporov in olajšali ljudem in gospodarstvu izbiro med sodno ali alternativno potjo razrešitve spora. Potrebne so spremembe zakonodaje glede zemljiške knjige in sodnega registra. Spremeniti moramo predpise o brezplačni pravni pomoči, izvedenstvu in cenilstvu ter še vrsta drugih manjših sprememb predpisov.
Sodnike je treba čim bolj razbremeniti vseh nalog, ki niso sojenje. Zato nepravdne zapuščine prenašamo na notarje. Zato bomo z reformo kazenskega postopka ukinili oziroma prenesli večino funkcij na državno tožilstvo. Z manjšimi spremembami bomo prenovili pravdni postopek, da bo bolj učinkovit.
V pripravi je modernizacija sodnega reda. S pospešeno informatizacijo bomo sodnike in tudi sodno osebje razbremenili nepotrebnih administrativnih opravil in preprečili nepotrebno izgubljanje časa. Hkrati pa z elektronskim poslovanjem zmanjšali stroške. Sodnike bomo razbremenili tudi drugih nalog in jim omogočili, da predvsem sodijo. Zato kolegi na ministrstvo za infrastrukturo in prostor združujejo zemljiško knjigo in kataster. Razmišljamo tudi o razbremenitvah pri drugih evidencah (sodni register).
Že pred časom ste začeli pogajanja o prenovi notarskih tarif. Kje trenutno so omenjena pogajanja in ali že lahko poveste, katere notarske tarife se bodo znižale in za koliko?
Pogajanja smo zaključili, znižanje, ki je usklajeno tudi z Notarsko zbornico Slovenije, pa bo izvedeno v kratkem. Znižale se bodo štiri notarske tarife v povprečju med 10 in 15 odstotkov.
V koalicijskih pogodbi smo zapisali tudi, da bomo liberalizirali notariat, zato se moramo z notarsko zbornico pogovoriti tudi, kako to storiti. Pri tem imam v mislih predvsem vpeljavo nekoliko večje konkurence, ki bi znižala cene.
Kako daleč pa ste s prenovo odvetniških tarif?
Tu lahko povem le, da sva se na to temo, sicer neuradno, srečala s predsednikom odvetniške zbornice, to je pa tudi vse, kar mi je uspelo narediti. Trenutno je namreč preveč drugih prioritet, zato bo moralo to nekoliko počakati.
Pred kratkim je bila sprejeta novela zakona o stvarnem premoženju države in občin in to kljub opozorilom komisije za preprečevanje korupcije in drugih nevladnih organizacij, da prinaša velika korupcijska tveganja. Zakaj je bilo treba tako hiteti s tem zakonom?
Omenjena novela je ena od tistih, ki so bile sprejete v okviru paketa gospodarskih zakonov. Del, ki je zmotil protikorupcijsko komisijo, se je nanašal na kup nepremičnin, ki propadajo in bi jih država lahko dala občinam. Mi smo želeli ta prenos olajšati. Ko gre za razpolaganje občin s takim premoženjem, sam ne vidim nobenih protikorupcijskih tveganj, saj so tudi odločitve občin podvržene nadzoru različnih inštitucij, recimo računskemu sodišču. Če bi slednje ugotovilo, da je občina s takšnim premoženjem upravljala negospodarno, potem ...
... se ne bi zgodilo nič.
Pristojnosti za ukrepanje računsko sodišče ima.
Protikorupcijska komisija je opozorila prav na to, namreč da ni varovalk oziroma da ni predvidene kazenske odgovornosti v primeru negospodarnega ravnanja. Računsko sodišče sicer lahko ugotovi nepravilnosti, ampak nepremičnina je takrat že prodana.
To je sicer res, ampak če bi inšpekcijske službe funkcionirale, potem bi vsi, ki so podvrženi tovrstnim skušnjavam, razmislili, kako bodo ravnali. Sicer pa tudi inšpekcije, denimo gradbena, ugotavlja neko stanje šele potem, ko je gradnja na črno že izvedena. Ampak če bi ta inšpekcija funkcionirala, potem takšnih gradenj ne bi bilo.
Zame je pomembno, da tovrsten nadzor obstaja. Problem bi bil, če ga ne bi bilo, in če bi bila občina pri gospodarjenju z omenjenim premoženjem popolnoma svobodna.
