Dokument med drugim vsebuje opredelitev dolžnosti in vodila dela državnih tožilcev. Temeljna dolžnost državnega tožilca je sprejeti odločitev o tem, ali bo sprožil kazenski pregon ali ne, poglavitno vodilo pri tožilskem delu pa prizadevanje za zakonitost, pravilnost in strokovnost. Kot eno temeljnih zahtev za zagotavljanje vladavine prava dokument opredeljuje neodvisnost državnega tožilstva.
V Politiko pregona sodi tudi določanje prioritet, je poudaril Fišer. Dokument izpostavlja predvsem vrste kriminalitete, ki bodo obravnavane prednostno, načine učinkovitega reševanja bagatelne kriminalitete, ustrezno uporabo procesnopravnih institutov in sodelovanje tožilstva z drugimi institucijami.
Med področji kriminalitete, ki se bodo obravnavala prednostno, so v dokumentu opredeljene gospodarska, korupcijska in organizirana kriminaliteta. Prav tako bo tožilstvo prednostno obravnavalo huda nasilna kazniva dejanja, kazniva dejanja, kjer so žrtve otroci in mladoletniki, kazniva dejanja, pri katerih so hudo kršene pravice delavcev ali ranljivih skupin ljudi, in takšna, pri katerih so storilci nosilci javnih funkcij. Posebno pozornost bodo tožilci namenili tudi primerom, kjer so izkazani pogoji za začasno zavarovanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora.
Politika pregona pa opredeljuje tudi režim obravnavanja bagatelne kriminalitete. Kot je izpostavil Fišer, ravno tovrstna kazniva dejanja najbolj prizadenejo "navadnega človeka z ulice". Kot je navedeno v dokumentu, je treba tovrstno kriminaliteto obravnavati s pomočjo alternativ za kazenski pregon, ki omogočajo hitrejše in ustreznejše reševanje zadev.
Procesnopravni vidiki dokumenta pojasnjujejo, da je treba širiti uporabo alternativ, kot sta poravnavanje in odložen pregon, in poenotiti prakso. Cilj je, da bi državna tožilstva dosegla vsaj državno povprečje reševanja zadev s pomočjo alternativ. Nov je sporazum o priznanju krivde, pri čemer si Fišer želi, da bi tožilci s temu pristopali afirmativno. Dokument v tem pogledu posebno skrb namenja tudi večjo skrb primerom zavarovanja in odvzema premoženjske koristi ter kaznovalni politiki in politiki pritoževanja.
Dokument pregona posebej opredeljuje tudi odnos tožilstva do drugih organov, kot so policija, sodišča in nadzorne institucije, pri čemer izpostavlja potrebo po učinkovitem medsebojnem sodelovanju. Omenja pa tudi sodelovanje z znanstveno-raziskovalnimi institucijami, oblike izobraževanja tožilcev, vključuje pa še nekaj splošnih napotkov za delo državnih tožilcev.