Določba, ki je bila v zakon vključena z maja lani sprejeto novelo, je iz postopka javnega naročanja izločila ponudnika, čigar vodilne osebe so kadarkoli v dveh letih pred iztekom roka za oddajo ponudb v postopku javnega naročanja imele najmanj 25-odstotni lastniški delež v podjetju, ki je šlo v stečaj, prisilno poravnavo ali je prisilno prenehalo poslovati, ali so bili člani uprav oziroma nadzornih svetov takega podjetja.
Podobna določba je bila vključena tudi v novelo zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev, ustavno sodišče pa je razveljavilo tudi tiste dele tega zakona, ki se navezujejo nanjo.
Zakonskemu določilu so najbolj nasprotovali v nacionalnem letalskem prevozniku Adria Airways, kjer zaradi vpletenosti glavnega izvršnega direktorja Klemna Boštjančiča, nekdanjega prvega nadzornika Vegrada, niso mogli sodelovati na vladnih javnih razpisih za lete.
Pobudo za presojo ustavnosti teh zakonskih določil so vložili tudi v celjskem Cetisu, kjer sta bila dva člana nadzornega sveta tudi člana uprave Zvona Dva Holdinga.
Ustavno sodišče se je za razveljavitev odločilo na podlagi presoje o kršitvi drugega odstavka 14. člena ustave, torej enakosti pred zakonom.
V obrazložitvi je tako zapisalo, da je eden izmed temeljnih ciljev urejanja javnih naročil, da država gospodarno, učinkovito in uspešno porablja javna sredstva. Pri tem je dopustno tudi to, da kot razlog uveljavi razlikovanje med ponudniki po tem, ali so člani uprave ali nadzornega sveta osebe, ki so s svojim ravnanjem povzročile stečajni postopek ali druge insolvenčne postopke.
Če bi zakonsko določilo razlikovalo med ponudniki na podlagi tega kriterija, bi bilo to razlikovanje v razumni povezavi s predmetom urejanja. Vendar pa je zakonska določba ta kriterij presegla z vzpostavitvijo neovrgljive domneve, ki se nanaša tudi na položaje, ko vzrokov za insolvenčne postopke ni mogoče pripisati ravnanju posameznih oseb.
Razlogi za razlikovanje med ponudniki, ki se potegujejo za pridobitev javnega naročila, tako po oceni ustavnih sodnikov niso v razumni povezavi s predmetom pravnega urejanja, zato za razlikovanje med njimi ni podan upravičen razlog.
Adria Airways je sicer v svoji pobudi za presojo ustavnosti poleg tistega, ki ga je ugotovilo ustavno sodišče, navajala še več drugih domnevnih kršitev ustave.
Med drugim je zatrdila, da je bilo z omenjenim določilom kršeno načelo zaupanja v pravno državo iz 2. člena ustave, ker v trenutku zaposlitve Boštjančiča niso mogli vedeti, da bo njegovo prejšnje delo lahko vplivalo na njeno sposobnost kandidiranja na javnih razpisih, in tako svojih ravnanj ni mogla ustrezno ter pravočasno prilagoditi. Za uveljavitev sporne zakonske določbe je bil namreč določen le 15-dnevni rok.
Prejšnja vlada kot predlagatelj in državni zbor po mnenju Adrie za sprejetje izpodbijane določbe nista imela nobenega legitimnega razloga, poleg tega pa naj bi šlo za ukrep, ki omejuje konkurenco.
Poleg tega naj bi bilo določilo tudi v neskladju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena ustave. Ker krivda za nastanek razlogov za začetek postopka zaradi insolventnosti ni ugotovljena v sodnem postopku, so bili po mnenju Adrie Airways kršeni tudi členi, ki določajo pravico do zakonskega varstva dela, pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva.
Povrh vsega pa je Adria v svoji pobudi navajala še kršitev svobodne gospodarske pobude iz 74. člena ustave, ker so bili kot delodajalec omejeni pri izbiri delavcev.