Zahtevo za oceno ustavnosti omenjene določbe je vložilo Višje delovno in socialno sodišče. Kot so pojasnili v zahtevi, določba strankam onemogoča ponovno vložitev tožbe o isti stvari, prav tako pa ne zagotavlja nobenega dodatnega koristnega učinka za doseganje učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka.
Obenem so na višjem sodišču tudi poudarili, da določba prekomerno posega v ustavne pravice glede zagotavljanja enakega varstva pravic in glede pravice posameznika do odločanja sodišča o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu.
Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, ustavni sodniki pa so s šestimi glasovi za in dvema proti pritrdili predlagatelju.
Kot pojasnjujejo v odločbi, so že v enem od prejšnjih primerov poudarili, da mora tožeča stranka že zaradi narave svojega položaja prispevati k hitrejšemu in učinkovitejšemu zaključku postopka. Za zagotavljanje procesne discipline so zato po njihovih navedbah lahko ustavno dopustni relativno intenzivnejši posegi v človekove pravice tožeče stranke.
Vendar gre pri izpodbijani določbi za razmeroma strogo in hudo sankcijo za izostanek z naroka, poudarjajo v odločbi. Tovrstna ustavitev postopka namreč lahko po njihovih pojasnilih "pripelje do trajne in nepopravljive izgube sodnega varstva pomembnih pravic iz delovnopravnih in socialnih razmerij, kjer je močno izražena potreba po varstvu šibkejše strani". To pa je v delovnih in socialnih sporih praviloma tožnik, so še dodali. Pozitivni vpliv določbe, ki so jo razveljavili, na hitrost in učinkovitost postopka po njihovih navedbah ni tolikšen, da bi odtehtal težo posega v človekovo pravico do sodnega varstva.
Kot so še zapisali v odločbi ustavnega sodišča, lahko sodišče tudi v primeru, če se tožeča stranka ne udeleži naroka, narok opravi in odloči o zahtevku. "Z neudeležbo pa tožeča stranka kvečjemu samo sebe prikrajša za sodelovanje v postopku in tako do neke mere (prostovoljno) zmanjša verjetnost svojega uspeha," so še dodali.
