Na zatožno klop je sedlo 17 obtoženih, ki so jih prijeli v obsežni policijski akciji 25. maja 2010. Devet obtoženih, med njimi tudi Dragan Tošić, domnevni vodja slovenskega dela narkokartela t.i. kokainskega kralja Darka Šarića, je od takrat v priporu, trije so v hišnem priporu, preostali pa na prostosti. Za krajši čas je iz pripora v hišni pripor odšel obtoženi Boštjan Kopčič, vendar se je po pritožbi tožilstva oziroma po tem, ko je sodišče pritožbi ugodilo, moral vrniti v pripor.
Sedemnajsterica je obtožena proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter hudodelskega združevanja, poleg tega sta Kopčič in Marko Bublič obtožena nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem.
Proces spremljajo poostrene varnostne razmere. Paznikov v dvorani je približno toliko kot obtoženih, sodno stavbo varujejo pripadniki specialne enote policije, strožji ukrepi prav tako veljajo pri vstopanju v samo stavbo. Ko obtožene pripeljejo na sodišče, policisti zaprejo ulico, s katere se zavije na dvorišče sodišča.
Sojenje, posebno njegov začetek, so zaznamovala večurna pojasnila obrambe, zakaj bi morali iz postopka izločiti vse listine iz spisa razen obtožnice. Odvetniki - tukaj izstopata predvsem Tošićeva zagovornika Luka Zajc in Marko Bošnjak - zatrjujejo, da nedovoljeni dokazi izhajajo iz Srbije, ko se je prisluškovalo domnevnemu sodelavcu slovenske skupine obtoženih Željku Vujanoviću.
Prisluškovanje po njihovem mnenju ni potekalo v skladu z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in svoboščinami, saj je prisluškovala srbska varnostna agencija BIA (Bezbednosno-informativna agencija), ki da ni pooblaščena za prisluhe. Po njihovih navedbah iz dokumentov Sveta Evrope izhaja, da varnostno-obveščevalne službe ne smejo imeti nikakršnih pristojnosti pri pregonu kriminalitete, tudi organizirane ne. Hkrati naj bi se Vujanoviću prisluškovalo dlje od zakonitega roka, še izpostavlja obramba. Sodišče mora o morebitni izločitvi dokazov odločiti do konca kazenskega postopka.
Tudi sami obtoženi so v svojih zagovorih vpletenost v preprodajo mamil ostro zavrnili. Prvoobtoženi Tošić je med uro dolgim zagovorom sicer priznal, da pozna Darka Šarića, vendar kot uspešnega poslovneža, ki se ukvarja z legalnimi posli in dodal, da si je vse, kar ima, prislužil s trdim delom.
V obtožnici med drugim piše, da so obtoženi potovali v severno Italijo, Južno Ameriko ali v Afriko zaradi mamilarskih poslov, obtoženi pa so ponudili drugačne razlage. Dragan Beljkaš je priznal potovanja v Brazilijo, kjer je ostal tudi po mesec ali dva, a kot pravi, je šel na dopust.
Jakob Remškar je povedal, da je v Južnoafriško republiko potoval, ker se ukvarja z lovom, doma pa ima že trofeje, kot so žirafa, leopard, opica in svinja bradavičarka, Miralem Lucević pa je povedal, da v Milano ni odšel zaradi kokaina, temveč "da bi si kupil kakšno lepo torbico".
Okrožna državna tožilka Blanka Žgajnar je med postopkom opozorila ravno na to razkošno življenje, ki so si ga obtoženi lahko privoščili. Domnevni člani združbe so namreč bili ali brez zaposlitve ali pa so imeli zaposlitve, ki jim ne bi omogočile njihovega dejanskega življenjskega standarda. Obtoženi so namreč lastniki nepremičnin, lokalov, osebnih vozil višjega cenovnega razreda in plovil, kar po mnenju Žgajnarjeve nedvomno izvira iz večletne trgovine s prepovedano drogo.
Tožilstvo je tako prepričano v trdnost dokazov. Po oceni Žgajnarjeve je bil Tošić vodja, ostali pa so mu bili podrejeni, delovali pa so na mednarodni ravni. Obtoženi naj bi v sodelovanju s hrvaškim, srbskimi in črnogorskimi državljani v Južni Ameriki kupovali kokain ter poskrbeli, da je prišel do Evrope, natančneje v Italijo.
Nato naj bi kokain iz italijanskih pristanišč skladiščili v stanovanjih po severni Italiji. Kot ugotavlja tožilstvo, so delovali hierarhično, s točno določenimi vlogami in končnim namenom zaslužka od prodaje droge. Pri tem naj bi uporabljali tako šifrant za telefonske številke kot različne vzdevke za vpletene v preprodajo.
Po letu dni sojenja se bo tožilstvo počasi že znašlo v časovni stiski. Konec novembra bosta namreč potekli dve leti od vložitve obtožnice. Obsodilna sodba, ki je vsekakor želja tožilstva, mora biti po zakonu o kazenskem postopku izrečena v roku dveh let, sicer se pripor odpravi. Kolikšno kazen bo tožilstvo zahtevalo za obtožene, Žgajnarjeva še ni razkrila, najverjetneje bo to storila šele v zaključnih besedah.
Po začetku slovenskega sojenja so italijanski pravosodni organi zoper sedem obtoženih izdali evropske priporne naloge. Poleg Tošića želijo še Marka Bublića, Dejana Zupana, Đemajlija Manđuko, Anesa Selmana, Miralema Lucevića in Sandro Udrih.
Z izdajo evropskega pripornega naloga bi omenjeno sedmerico lahko izročili Italiji, kjer bi jim sodili, vendar se po pojasnilu obrambe to ne more zgoditi, dokler teče postopek v Sloveniji. Prav tako pa jim ne bi mogli soditi za ista kazniva dejanja kot v Sloveniji.
