Namestnik predsednika komisije za preprečevanje korupcije Rok Praprotnik je tako poudaril, da so na komisiji resno zaskrbljeni nad ravnjo odgovornosti vodilnih v podjetjih v delni ali popolni lastni države. Korupcija v Sloveniji je zato po njegovem mnenju prav posledica neresnega odnosa do odgovornosti.
Ker se predsedniki uprav pogosto menjujejo nekrivdno, iz osebnih razlogov ali preprosto zaradi nesoglasij z nadzorniki, nihče resnično ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja, je povedal Praprotnik. Kot primer za tako prakso je navedel nedavno vnovično menjavo direktorja Slovenskih železnic po le nekaj mesecih vodenja s strani Igorja Blejca.
Praprotnik je sicer omenil nekatere povsem neuradne ocene, da je cena korupcije za slovensko gospodarstvo letno okoli 700 milijonov evrov, kar bi lani predstavljalo okoli dva odstotka bruto domačega proizvoda. To je sicer v primerjavi z ocenami za Avstrijo ali Nemčijo malo.
Izvršna direktorica Združenja Manager Sonja Šmuc je zatrdila, da zaradi te prepletenosti med politiko in velikim delom gospodarstva v državni lasti prihaja tudi do negativne kadrovske selekcije.
To se po njenih besedah kaže v slabših poslovnih rezultatih ter v zaostajanju teh podjetij v primerjavah s sorodnimi podjetji drugod po Evropi.
Stalne menjave na čelu podjetij ne omogočajo kontinuitete vodenja, še pravi Šmuceva, ki pri tem dodaja, da ne gre toliko za vprašanje državnega lastništva kot za vpletanje politike v vsakodnevno vodenje podjetij in s tem za neustrezno upravljanje z državnim premoženjem.
Erich de la Fuente, glavni izvršni direktor mednarodne svetovalne družbe EDF Communications, ki po vsem svetu svetuje na področju preprečevanja korupcije, je pojasnil, da se taki primeri neustreznega vodenja v državnih podjetjih pojavljajo povsod po svetu. Glavna značilnost take prakse je, da kadrovanje ne temelji na rezultatih poslovanja, temveč na političnih povezavah.
Predsednik uprave Steklarne Hrastnik Andrej Božič je zatrdil, da je v Sloveniji veliko podjetij, na katera vpliva politika, da pa istočasno obstajajo tudi številna podjetja, še posebej tista izvozno usmerjena, kjer teh pritiskov ni. Te družbe so namreč odvisne od kakovosti svojih proizvodov in njihove konkurenčnosti.
Posledica kadrovanja v državnih podjetjih je po njegovih besedah ta, da na čelo teh družb podobno kot v državni upravi prihajajo manj kompetentni ljudje, Praprotnik pa ga je dopolnil, da so ti pogosto še brez hrbtenice.
Šmuceva je zatrdila, da zaradi določenih slabih primerov ne bi smeli očrniti celotnega gospodarstva. Omenila je tudi, da Slovenija po razširjenosti korupcije ni tako slabo uvrščena, čeprav se je treba primerjati z najboljšimi.
De la Fuente pa je pojasnil, da je pri vsem zelo pomembna zaznava javnosti in da bi bilo treba zato poleg negativnih primerov izpostavljati tudi pozitivne zgodbe uspešnih in etičnih podjetij. To bi dalo jasno sporočilo, da se etičnost in integriteta na dolgi rok obrestujeta.
Rešitve vidi tudi v sistematičnem izobraževanju otrok in mladine o pomenu etike in morale, tako da se ta vcepi v njihovo zavest. Etičnost mora postati tudi del kulture podjetij in eden od pogojev za napredovanje.
Praktično vsi sogovorniki so se strinjali, da je uspešno sredstvo za boj proti korupciji v gospodarstvu in v javnem sektorju dobra klima v podjetjih ali institucijah in takšna plačna politika, ki nagrajuje uspeh in integriteto. V tej luči so izrazili tudi skepso do linearnega zniževanja plač v javnem sektorju.
Božič bi tako raje videl, da se odpusti slabe in nesposobne zaposlene, medtem ko bi bilo treba pridne in sposobne še bolj nagraditi.