Kot je v tožbi pojasnjevala komisija, slovenski zakon od zavarovalnic zahteva, da o svojih pogojih zavarovanja obvestijo Agencijo za zavarovalni nadzor. Ta lahko, če ima pomisleke, na primer o dvigu premij, imenuje neodvisnega pooblaščenega aktuarja, da zadevo podrobneje preišče. Na podlagi njegovih ugotovitev se lahko organ odloči za nadaljnje sankcije zoper zdravstvene zavarovalnice.
Po mnenju Evropske komisije pravilo o obveščanju pomeni nesorazmerno državno intervencijo, ki je neskladna z odprtim in liberaliziranim zavarovalniškim trgom ter direktivami o neživljenjskem zavarovanju.
Sodišče je presodilo, da Slovenija ni izpolnila določil direktiv, ki zahtevajo, da članice unije ne sprejmejo zakonskih določb, ki zahtevajo predhodno dovoljenje ali sistematično obveščanje nadzornega organa o zavarovalnih pogojih, o cenikih in obrazcih ter drugih listinah, ki jih namerava zavarovalnica uporabljati pri svojem poslovanju.
Prav tako ni izpolnila določb, da članice ne smejo ohraniti ali uvesti predhodnega obvestila ali odobritve predlaganih povečanj premijskih stopenj, razen v sklopu splošnega sistema nadzora cen ter določb, da lahko članice zahtevajo le
nesistematično obveščanje o zavarovalnih pogojih in drugih listinah zaradi preverjanja usklajenosti z nacionalnimi predpisi, ta zahteva pa ne sme predstavljati predhodnega pogoja za opravljanje dejavnosti.
Te določbe veljajo tako za domače zavarovalnice kot za podružnice tujih zavarovalnic.
Komisija je Sloveniji očitala tudi, da tujim zavarovalnicam preprečuje konkuriranje na slovenskem trgu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in omejuje izbiro potrošnikom. Slovenski predpisi po navedbah Bruslja zdravstvenim zavarovalnicam iz drugih držav članic omejujejo možnost ustanavljanja in ponujanja storitev v Sloveniji.
Nekatere določbe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju po navedbah komisije niso v skladu z nekaterimi osnovnimi svoboščinami iz pogodbe EU in direktiv o neživljenjskem zavarovanju.
Ta zakon namreč od tujih zdravstvenih zavarovalnic zahteva, da v Sloveniji imenujejo predstavnika, ki jih bo zastopal pri slovenskih organih. Komisija je menila, da ta zahteva posega v svobodo opravljanja storitev, saj v skladu z evropskimi pravili zdravstvena zavarovalnica ni dolžna imeti sedeža v državi članici, v kateri želi ponujati storitve.
Glede teh očitkov komisije, po katerih naj bi Slovenija s tem kršila pravila o prostem pretoku kapitala in svobodnem opravljanju storitev v EU, je sodišče ugotovilo, da komisija v tožbi ni navedla nobenega elementa, ki bi ta očitek utemeljevale, zato je ta očitek zavrglo kot nedopusten.
Na ministrstvu za zdravje so že februarja lani v odzivu na tožbo komisije povedali, da so v Bruselj že poslali predvidene ukrepe, ki po njihovih navedbah ustrezno odgovarjajo na očitke, ter časovnico izvedbe ukrepov. Ukrepi zajemajo spremembo zakonodaje, in sicer zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
Le celovita reforma zdravstvenega zavarovanja lahko po navedbah ministrstva razreši neskladnost sistema zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji in odgovori na vse kršitve, ki se jih povzroča s sedanjo regulacijo prostovoljnega zavarovanja.
Kot poudarjajo, se namreč v Sloveniji večina zdravstvenih storitev, ki so ključnega pomena za državljane, trenutno delno financira iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Zaradi tega je bilo to zavarovanje razglašeno za zavarovanje v javnem interesu, to pa je pripeljalo do visoke stopnje regulacije, ki je država kljub opozorilom komisije v okviru sedanje ureditve ne more opustiti.
