Pri predlaganju kandidata za mandatarja gre po besedah Mira Cerarja za "tako pomembno dejanje, da 14-dnevni rok absolutno mora poteči, da se vidi, kdo so možni kandidati". Tudi Rajko Pirnat se strinja, da se tovrstni roki ne morejo skrajševati tako, da se predlagatelji odpovejo tej možnosti.
Če bi recimo predsednik republike že predlagal kandidata, prav tako pa bi ga že predlagali poslanci oziroma bi se vsi poslanci tej možnosti nedvomno odpovedali, Cerar dopušča možnost, da bi se rok lahko tudi skrajšal. Sicer pa je po njegovem mnenju predsedniku države in poslanskim skupinam "treba dovoliti, da imajo dovolj premisleka".
"Tudi zdaj smo bili priča skrajševanju rokov, se je hitelo, pa vidimo, da včasih hitenje ne pripelje do najboljših učinkov, tako da se je treba tu zavedati, da 14-dnevni rok le ni tako dolg," je dodal Cerar.
Andraž Teršek pa pravi, da se vse skupaj lahko odvije tudi prej, če se predsedniku republike predoči dokaze, da je večina v DZ zagotovljena. Ob tem dodaja, da ustava jasno določa, da lahko predsednik države predlaga istega kandidata, če oceni, da ima za to prepričljive razloge. To pa pomeni, da je predsednik države po posvetovanju in premisleku ugotovil, da noben drug kandidat ni prepričljivo zagotovil, da bo sam bolj verjetno dobil zadostno podporo, pravi Teršek.
Če pa nekdo to dokaže, "bi moral predsednik navesti prisiljujoče razloge, da takšnega kandidata ne bi želel predlagati parlamentu kot mandatarja - to bi bila lahko na primer etična, demokratična, osebna ali podobna, a zato tudi pravno relevantna nesprejemljivost takšnega kandidata po oceni predsednika. V tem primeru bi tvegal svojo institucionalno integriteto in bi jo lahko tudi vezal na svoj odstop," pojasnjuje Teršek.
Glede ravnanja poslancev SDS, SLS, NSi in Liste Virant, ki pred glasovanjem niso dvignili glasovnic, Cerar pravi, da je bilo to glede na pomen dogodka morda nenavadno, a s pravnega stališča ni bilo nikakor sporno. Za sprejemanje odločitev je potrebnih 46 poslancev in ta sklepčnost je bila zagotovljena s tem, ko so prevzeli glasovnice, pojasnjuje Cerar. Sicer pa so, kot poudarja, poslanci svobodni pri odločitvi, ali bodo oddali glasovnico ali ne.
"Seveda ustava zagotavlja tajno glasovanje ravno za to, da lahko poslanec pri tem tako pomembnem glasovanju ravna res izključno po svojem prepričanju in vesti, torej tudi drugače, kot morda od njega želi njegova stranka," pojasnjuje Cerar. A kot dodaja, so bili poslanci tudi pri tej odločitvi svobodni. "Vsi so bili - molče ali izrecno - na stališču, da v to niso bili prisiljeni, zato s pravnega vidika tu ne moremo vzpostaviti nobenega očitka," je pojasnil.
Kot pravi Cerar, lahko do neke mere razumemo argumente poslancev, ki glasovnic niso prevzeli ali oddali, saj so tako želeli zaščitili sebe pred sumi o korupciji v njihovih vrstah.
Tudi Teršek se strinja, da so se poslanci, ki niso želeli biti tarča takšnih špekulativnih ocen in kritik, lahko samo tako zavarovali. Drugo vprašanje pa po njegovem je, ali so bili razlogi, zaradi katerih ena stranka ni želela vstopiti v Jankovičevo koalicijo, predstavljeni prepričljivo.
Teršek celotno dogajanje v zvezi z oblikovanjem nove vlade ocenjuje kot "politično nedostojno, nekonstruktivno in premalo odgovorno do republike in do volivcev", v tej zgodbi je po njegovem mnenju kar nekaj elementov, ki ne morejo biti zgled Sloveniji kot ustavni demokraciji. Vseeno pa Teršek meni, da "je bilo prav, da določen del poslancev ni želel prevzeti glasovnic". "Vlade se ne sme oblikovati netransparentno, v dvomljivih postopkih parcialnih in osebnih dogovorov, pod tančico skrivnosti, kdo je koga podprl in kaj mu je bilo za to obljubljeno in podobno," je pojasnil.
Tudi Pirnat pravi, da poslanci, ki niso dvignili glasovnic, niso kršili poslovnika. Po Pirnatovem mnenju je treba upoštevati, da so politične stranke temelj parlamentarnega delovanja in nista sprejemljiva nepregledno dogovarjanje in glasovanje. Ob tem dodaja, da se je sicer očitno še več tega zgodilo na strani podpornikov kandidature Jankovića, "kajti tam sta dva očitno glasovala s figo v žepu". Po njegovem prepričanju je na mestu, da se javno pove, kako se glasuje, ne glede na to, da je glasovanje tajno.
Jankoviću so pred sredinim glasovanjem podporo obljubili v Pozitivni Sloveniji, SD in DeSUS, ki imajo skupaj 44 poslancev. Glasovnice je prevzelo 54 poslancev, med oddanimi 47 pa je bilo 42 glasov za Jankovića in eden proti.
