V skladu z arbitražnim sporazumom, ki sta ga Slovenija in Hrvaška sklenili 4. novembra 2009, so vsi postopki začeli teči s podpisom pristopne pogodbe Hrvaške k Evropski uniji. Ta pogodba je bila podpisana 9. decembra 2011 v Bruslju.
Državi bi nato morali v 15 dneh določiti predsednika in dva člana arbitražnega sodišča s seznama priznanih mednarodnopravnih strokovnjakov, ki bi ga morala pripraviti Evropska komisija, v naslednjih 15 dneh pa še vsaka svojega arbitra, kar sta državi sicer že storili. A komisija 9. decembra, kot se je pričakovalo, ni predložila seznama obema pogodbenicama, s tem pa je nastal nov zaplet.
Po eni od pravnih razlag naj bi si Evropska komisija zamudo lahko privoščila, ker naj bi roki za določitev arbitrov dejansko začeli teči šele s predložitvijo omenjenega seznama, sama komisija pa ni zavezana z nobenimi roki. Po drugi, ki jo je minuli teden izrazil hrvaški akademik Vladimir Ibler, pa je Evropska komisija s tem pravzaprav kršila arbitražni sporazum.
Ibler je menil celo, da bi predsednik Meddržavnega sodišča (ICJ), ki naj bi določil tri skupne arbitre, če državi ne bosta dosegli dogovora o njih, že moral prevzeti to nalogo. Čeprav bi v skladu s sporazumom tudi on moral trojico izbrati z omenjenega seznama.
V torek zgodaj popoldne se bosta sicer slovenski zunanji minister Samuel Žbogar, ki opravlja tekoče posle, in nova hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić sestala z evropskim komisarjem za širitev Štefanom Füllejem. Po pričakovanjih Žbogarja in Pusićeve naj bi jima komisar pojasnil, kdaj bosta državi dobili omenjeni seznam. Morda se bo to zgodilo celo v torek, čeprav je tudi Žbogar menil, da bo do tega prišlo "enkrat januarja". V Bruslju zaenkrat glede tega vztrajno molčijo.
Prav tako se v ponedeljek izteče enomesečni rok, do katerega bi državi lahko podrobneje opredelili predmet spora. Državi javno tega za zdaj še nista storili, nič pa tudi ne kaže, da bosta. Žbogar, ki je v četrtek o poteku priprav na arbitražo na zaupni seji seznanil poslance, pa ne vidi problemov, če tega tudi ne bosta storili.
Parlamentarne stranke so glede tega vprašanja razmeroma presenetljivo tiho, se pa z Žbogarjevim stališčem nikakor ne strinjajo v Zavodu 25. junij. Tudi predsednik SNS Zmago Jelinčič je opozoril, da je nenavadno, da država ne opredeli predmeta spora, kot ga sama vidi.
Kot pravijo v Zavodu 25. junij, je to "še ena velika napaka" Slovenije, ki bi morala spor opredeliti enostransko, če že ne gre sporazumno s Hrvaško. Po njihovem mnenju namreč v sporu ne bi smelo biti "nesporno slovenskih ozemelj", kot so zaselki na levem bregu Dragonje, in bi jih zato z enostransko opredelitvijo izločili iz odločanja arbitražnega sodišča.
Drugi odstavek 3. člena arbitražnega sporazuma sicer določa, da "pogodbenici v enem mesecu podrobno opredelita vsebino spora, če pa tega ne storita, arbitražno sodišče za določitev točnega obsega spora in zahtev glede meje na morju in kopnem med pogodbenicama uporabi predložene navedbe obeh pogodbenic".
Na slovenskem zunanjem ministrstvu so sicer mnenja, da bi spor podrobneje lahko opredelili le državi skupaj in ne enostransko, saj bodo tovrstne enostranske navedbe tako ali tako vsebovane v memorandumu posamezne države, ki pa ju morata sodišču predložiti v enem letu od začetka postopkov, torej do 9. decembra letos. Poleg tega pa državi doslej v vsej zgodovini reševanja spora o meji še nista prišli niti blizu opredelitvi tega, kaj naj bi spor vse obsegal.
Poleg tega na ministrstvu zatrjujejo, da omenjeno določilo govori le o "podrobni" opredelitvi predmeta spora, ne pa o predmetu spora na sploh. Ta je namreč že dovolj podrobno opredeljen v samem sporazumu - arbitražno sodišče bo moralo določiti potek meje med državama na kopnem in na morju, določiti "stik" Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij.
Uradno ni znano, ali so v vmesnem obdobju vendarle potekali tudi kaki poskusi pogajanj med obema državama, da bi dosegli omenjeni dogovor o podrobnejši opredelitvi spora. V Zagrebu je bilo sicer moč izvedeti, da določena posvetovanja so potekala, kaj več o vsebini pa tako kot tudi v Ljubljani ne.
Priprave na arbitražo sicer potekajo s polno paro, zagotavljajo na slovenskem zunanjem ministrstvu. Opozarjajo pa, da gre za zaupno in občutljivo delo, ki ga ne gre deliti z javnostjo, saj bi tako zgolj slabšali slovenski pogajalski položaj.
Jelinčič je pogajalcem sicer predlagal še, da bi se morali sklicevati na dejstvo, da je Hrvaška pravzaprav samostojnost razglasila 8. oktobra 1991 in ne 25. junija 1991, kot je to storila Slovenija in kar je v arbitražnem sporazumu določeno kot presečni datum. Ker po tem datumu nobeno dejanje ali enostranski dokument ne sme imeti pravnega pomena za razsojanje arbitražnega sodišča, se torej ne bi smelo upoštevati tudi razglasitve samostojnosti Hrvaške, predlaga.
