V današnjem času se vedno več sliši o tako imenovanih patentnih bojih med svetovnimi tehnološkimi velikani, o kršenju pravic intelektualne lastnine, o potrebi po razvoju patentnega sistema. Kaj dejansko je patentni sistem in zakaj ga potrebujemo?
Glavni cilj patentnega sistema je spodbujati inovacije. Živimo v družbi, ki je vse bolj odvisna od inovacij, novih rešitev težav, s katerimi se soočamo, in patentni sistem je eden glavnih instrumentov za spodbujanje razvoja teh novih rešitev. Prvi poznan patentni sistem sega v čas okrog 500 let pr. n. št., ko so v starogrškem mestu Sibaris vzpostavili sistem, po katerem so kuharju, ki je razvil najboljšo novo jed, podelili enoletno ekskluzivno pravico zanjo. Prebivalci mesta so velik pomen dajali uživanju, zato so z omenjenim sistemom poskušali še okrepiti uživanje. Patentni sistem je pravzaprav razširitev tega, pri čemer je v sodobni družbi njegov namen spodbujati iskanje novih znanj in rešitev za obstoječe probleme. Pri tem že s samo promocijo inovacij poskrbi tudi za njihovo zaščito - patent je ekskluzivna pravica, ki se jo podeli za inovacijo, izum.
Ali danes že imamo globalni patentni sistem v smislu, da so na enem mestu shranjeni podatki o vseh patentih na svetu?
Naj najprej povem, da nimamo globalnega patentnega sistema v smislu, da bi lahko preprosto nek patent registrirali kot patent po vsem svetu. Patenti so teritorialni, na ravni držav ali regije, na primer evropske. Imamo pa globalni sistem, ki internacionalizira določene faze pridobitve patenta - tako imamo na primer enotno vlogo za pridobitev patenta.
Vaše vprašanje pa se pravzaprav nanaša na drugi razlog, zaradi katerega imamo patentni sistem, to pa je spraviti tehnične informacije/tehnologije v javnost, tako da ne ostajajo skrivnost. Dejansko je patentni sistem na nek način spomin človeštva, ker vsebuje najbolj celovito, dostopno in sistematično zbirko tehnologije človeštva. Danes je to dostopno prek podatkovnih baz. WIPO ima eno takšno podatkovno bazo, ki pa je še v fazi dopolnjevanja. Imenuje se Patentscope. Trenutno vsebuje okrog osem milijonov patentnih dokumentov, do konca leta pa naj bi jih bilo že 20 milijonov. Poleg tega obstajajo tudi druge podatkovne baze patentov, Evropski patentni urad ima denimo zelo pomembno bazo.
Kdaj bo vaša podatkovna baza vsebovala podatke o vseh patentih na svetu?
Da bomo dosegli ta cilj, bo potrebno še nekaj časa, predvidoma še štiri do pet let. K vzpostavitvi globalne podatkovne baze patentov nas je letos v svoji deklaraciji spodbudila tudi skupina držav G8. V ta namen vodimo projekte digitalizacije patentnih dokumentov v več kot 60 državah. Ko bo delo končano, bo podatkovna baza imela kar 80 milijonov patentnih dokumentov.
Pri tem velja izpostaviti, da so informacije, ki jih zbira patentni sistem, izredno pomemben vir podatkov o gospodarstvu in tehnologijah, saj je iz njih mogoče razbrati, katera tehnološka področja se najbolj razvijajo, na katerih področjih so dejavna določena podjetja in države.
Ali lahko navedete področja, na katerih nastaja največ inovacij in posledično patentov?
Na določen način se vsa področja razvijajo, saj se v inovacije investira v celotnem gospodarstvu. Inovacije namreč niso samo rešitev določenega problema, ampak glavno orodje, s katerim so lahko podjetje, industrija ali država konkurenčni. Gre dejansko za dodano vrednost na delo in material. Vsekakor pa so določena področja bolj raziskovalno-razvojno intenzivna kot druga. Mednje zagotovo sodijo informacijske in komunikacijske tehnologije, naravoslovje, novi materiali. Po deležu prihodkov, namenjenih za raziskave in razvoj, je najbolj raziskovalno intenzivna letalska industrija. Veliko inovacij se pojavlja tudi na področju zelenih tehnologij, vendar ne tako hitro, kot bi si morda vsi želeli.
Kaj pa posameznih državah ali regijah - katere so najbolj inovacijsko aktivne?
Na to je težko natančno odgovoriti, zagotovo pa še vedno velja, da so ZDA vodilne na večini tehnoloških področij. Lahko pa denimo povem, da je Kitajska postala vodilna na področju solarne tehnologije.
Zaradi vse večjega gospodarskega pomena varovanja pravic intelektualne lastnine tudi v javnosti vedno bolj odmevajo pravni patentni boji med globalnimi podjetji, pa tudi napetosti med državami, ki so dom številnim patentiranim inovacijam, in državami, v katerih podjetja na veliko kršijo te pravice. Kakšno vlogo lahko pri tem odigra vaša organizacija?
Na splošno je mednarodna skupnost zelo učinkovita z vidika sprejemanja zakonodaje, manj pa je učinkovita z vidika njenega uveljavljanja. V zadnjih 60 letih se je sprejelo številne sporazume, vendar pa imamo razmeroma malo mehanizmov za njihovo uveljavljanje na mednarodni ravni - običajno so samo na nacionalni ravni. To je glavna tranzicija, ki jo mora mednarodna skupnost opraviti v prihodnosti. Ne glede na področje se namreč pojavlja vse več globalnih problemov, pojavljajo se poskusi oblikovanja globalnih rešitev zanje, vendar je težava v njihovem uveljavljanju. To je pravi izziv za vsa področja. Na našem področju, torej področju intelektualne lastnine, pa je naša glavna vloga izobraževanje. Poskušamo vzpostaviti osveščenost, da obstaja dejanska vrednost tudi v neopredmeteni lastnini. Naj podam primer: če na ulici ustaviš povprečno osebo in ji rečeš, naj gre v bližnjo trgovino in ukrade prazen USB-ključek, bo ta verjetno to odklonila rekoč, da gre za krajo. Če pa ustaviš isto osebo in ji daš USB-ključek ter ji rečeš, da je na njej ilegalna kopija operacijskega sistema Microsoft Windows, verjetno ne bo imela istih pomislekov kot v prvem primeru, čeprav je v prvem primeru vrednost ukradenega le nekaj evrov, v drugem primeru pa preko 150 evrov. Potrebno je doseči, da se bodo ljudje zavedali vrednosti neopredmetene lastnine. Na nacionalni ali regionalni ravni pa je dejansko uveljavljanje spoštovanja pravic intelektualne lastnine na ramenih policije, carine in sodišč.
Ali bi lahko na splošno ocenili, kakšne države običajno bolj kršijo pravice intelektualne lastnine?
To je politično zelo občutljivo vprašanje.
Vsaj z vidika stopnje razvitosti ...
Lahko bi se potegnilo grobo primerjavo z otroki. Naše otroke učimo na podlagi posnemanja, pač da ponavljajo za nami. Na določen način je torej posnemanje del procesa učenja, vendar pa otrok, ki nikoli ne razvije svojih lastnih zmogljivosti za delovanje in vedno le posnema, ne bo nikoli avtonomno, svobodno človeško bitje. Zato je zelo pomembno, da države v svojo lastno korist opustijo posnemanje in se naučijo biti avtonomne pri razvijanju idej.
Če vprašam nekoliko drugače - v katere države vložite največ truda za izobraževanje oziroma osveščanje glede intelektualne lastnine?
V resnici to poskušamo delati v večini držav, ker je kršenje pravic intelektualne lastnine svetovni fenomen. Za nepooblaščeno snemanje filmov ali glasbe z interneta na primer ni mogoče reči, da se to nanaša le na države v razvoju - zagotovo se veliko tvega dogaja tudi v razvitih državah.
Je pa mogoče reči, da ima ta fenomen posebej hude posledice v državah v razvoju. Ko sem bil pred časom v Nigeriji, so tamkajšnji glasbeniki gladovno stavkali pred parlamentom, ker se zaradi piratstva niso več mogli preživljati s svojo dejavnostjo; tudi sicer plodna nigerijska filmska industrija je prizadeta zaradi digitalnega piratstva. Drug primer so ponarejena zdravila. Ta so lahko zelo hud problem v državah, ki nimajo ustrezne regulative, saj lahko tovrstna zdravila privedejo do smrti.
Sami ste se že deloma dotaknili tudi izzivov, ki jih za področje varovanja pravic intelektualne lastnine prinaša vse hitrejši razvoj interneta. Kateri so glavni izzivi?
Pravzaprav je celoten sistem pod udarom. Dogaja se namreč to, da se vsebine selijo na internet. To smo najprej videli pri glasbi, zdaj se to dogaja s filmi, pri katerih spletno piratstvo sicer marsikje do določene mere ovirajo še vedno razmeroma počasne internetne povezave, in tudi knjigami ter nenazadnje s časopisi oziroma novicami. Po nekaterih ocenah naj bi zaradi tega časopisi do leta 2040 celo izginili. Vendar pa to ne pomeni, da takrat ne bo več profesionalnih novinarjev. Pomeni pa to, da moramo najti način za vzpostavitev delujočega modela avtorskih pravic v digitalnem okolju. Model je dokaj enostavno deloval, ko smo imeli fizično podporo kreativnemu delu - preprosto se je določilo, da se od iztržka od prodaje zgoščenke, knjige ali karkoli drugega določen delež nameni avtorjem vsebin. Ko pa se umakne to fizično podporo, to povzroči tudi izginotje mehanizma za zbiranje denarja z naslova avtorskih pravic. Mislim, da se tega sicer ne bi smeli lotevati toliko z bobnanjem po protipiratskem bobnu, saj je piratstvo fenomen zelo globoke strukturne spremembe, ki se močno odraža na družbi in jo lahko primerjamo z uvedbo tiska s premičnimi kovinskimi črkami, ki je na določen način demokratiziral znanje. Danes se podobno odvija demokratizacija informacij in znanja. Pravi odgovor je postavitev delujočega novega modela avtorskih pravic, ki ga pa ne bo enostavno oblikovati. Menim, da bo šlo za kombinacijo sprememb zakonodaje, infrastrukturnih rešitev za licenciranje avtorskih del, boljših poslovnih modelov in primerne osveščenosti ljudi.
Kakšen je v tem okviru položaj ponudnikov internetnih storitev? Sami se v to, kaj uporabniki počnejo prek internetnih povezav, ne želijo vmešavati, industrija pa si po drugi strani želi, da bi na kakršenkoli že način poskušali omejiti piratstvo.
Menim, da je položaj ponudnikov internetnih storitev ključen in da moramo najti načine, kako jih vključiti v verigo ustvarjanja vrednosti. V tem primeru bodo namreč videli razlog in mehanizme zaščite pravic intelektualne lastnine. Dokler jim je vseeno, kaj se prenaša prek kablov, pa naj bo legalno ali ilegalno, toliko časa ne bodo videli razloga za izvajanje zaščite. To je kompleksno vprašanje - sami pravijo, da njihova naloga ni biti policija za intelektualno lastnino. Konkretnih primerov poskusov ureditve tega vprašanja na ravni ponudnikov internetnih storitev v posameznih državah ne morem komentirati, ker so te države članice naše organizacije, lahko pa rečem, da gre za korak v smeri celovite rešitve tega vprašanja, ki bo morala biti izpogajana in dogovorjena med vsemi vpletenimi - ponudniki vsebin, ponudniki dostopa in potrošniki.
Ali se zadeve odvijajo v smeri oblikovanja mednarodne rešitve tega izziva ali pa bo to prepuščeno posameznim državam?
Zaenkrat rešitev na mednarodni ravni še ni mogoča, ker je še vedno preveč razlik v nacionalnih pristopih k temu vprašanju.
Nazadnje pa še prošnja za vaše mnenje glede aktualnega slovenskega primera. Slovenska vlada je namreč pripravila predlog novele kazenskega zakonika, ki med drugim uvaja kazensko sankcijo že zgolj za posest nelegalno pridobljene kopije neke datoteke. Če bi vrednost ilegalnih kopij presegla 5000 evrov, je zagrožena zaporna kazen do treh let.
Nacionalnih zakonodaj ne morem komentirati, lahko rečem le, da gre za interesanten primer. Dogaja se to, da zakonodajalci eksperimentirajo pri iskanju pravega pristopa. Nekateri se pri tem osredotočijo na ponudnike internih storitev, nekateri na pirate oziroma distributerje piratskih kopij, nekateri pa na potrošnike. Zdaj gremo skozi fazo eksperimentiranja, da bi videli, kateri pristop je učinkovit.