Nato jim bo moral v vsakem četrtletju, do leta 2017, vračati zneske, ki se gibljejo med 2,5 in 6,25 milijona evrov, skupno skoraj 109 milijonov evrov. Ker so banke kot zavarovanje vpisale zastavne pravice na Tuševih družbah, bi lahko v primeru, da jim skupina Tuš ne bi pravočasno vrnila enega samcatega obroka, začele celo razprodajo Tuševega trgovskega imperija, v današnji izdaji še piše časnik.
Da se to ne bi zgodilo, morajo Tuševe družbe ob rednem plačevanju omenjenih obveznosti izpolnjevati številne finančne zaveze. Tako že konec leta 2011 vrednost dolgov, tudi do dobaviteljev, ne sme preseči 16-kratnika kapitala. Konec leta 2009 jih je bilo devetkrat več.
Zavezane roke imajo tudi pri investicijah, na primer za gradnjo supermarketov. Če je skupina Tuš Holding predlani za naložbe namenila 75 milijonov evrov, pa bo morala z le malo nižjim zneskom "preživeti" vse do leta 2017. Okrepiti bodo morali tudi denarni tok iz poslovanja (EBITDA), saj bi morali razmerje z obrestmi za posojila letos spraviti na vsaj 1,4, v letu 2012 pa na najmanj 1,8. V predlanskem letu niso dosegli niti prve ravni.
Dolžnik bo moral sicer agentu, banki Hypo, redno pošiljati finančne izkaze, na primer v 30 dneh po koncu vsakega meseca. Celjski podjetnik se je zavezal tudi, da si ne bo v nobeni obliki izplačeval dividend, kot tudi ne namenjal sredstev za odkupe lastnih deležev ali posojila samemu sebi.
Nasprotno, Mirko Tuš bo moral v primeru, da ne proda Tušmobila ali pa to stori po prenizki ceni, v kapital družbe zagotoviti tri milijone evrov. Če bi se mu uspelo izogniti dokapitalizaciji operaterja, pa bi jo moral izvesti v Engrotušu ali Tuš Nepremičninah, če bi do konca leta 2017 nastala operativna potreba po likvidnosti oziroma bi bila kršena jamstva ali zaveze. Sporazum bi padel tudi v primeru, da katera od Tuševih družb (z izjemo srbskih) razglasi insolventnost.
V uvodu sporazuma o reprogramu podpisniki sicer ugotavljajo, da družbe iz skupine Tuš, ki poleg družb Engrotuš, Tušmobil in Tuš Nepremičnine obsega tudi srbske, bosanske in makedonske hčerinske družbe, dolgoročno niso sposobne povrniti svojih dolgov.
Do 20 bank v Sloveniji in tujini imajo skoraj 389 milijonov evrov finančnih obveznosti, pri čemer na največjih pet - Abanka, SID, Gorenjska banka, Hypo in Nova Ljubljanska banka - odpade več kot polovica tega zneska. Za dodatnih 100 milijonov evrov so do družb iz skupine Tuš izpostavljene lizinške hiše s Hypo Leasingom na čelu.
Banke se bodo sicer poplačevale tudi s prodajo za osnovno trgovsko dejavnost nepotrebnega premoženja. Dogovorili so se namreč glede pogojev prodaje Tušmobila, Tuš Oila in preostalega premoženja. Tuš se je zavezal, da bo verigo bencinskih servisov prodal do junija letos, po ceni najmanj 33 milijonov evrov, kar je tudi storil. Madžarski Mol je zanje neuradno odštel dva milijona evrov več.
V skladu s sporazumom so si delež najprej "odtrgali" v Tušu. Od kupnine, ki jo je Mol plačal ob transakciji, je do največ 16 milijonov evrov šlo za "splošne korporacijske potrebe dolžnikov, razen Tušmobila". Bankam je šel morebiten preostanek, do največ 11 milijonov evrov. Od kupnine, ki jo je oziroma bo Mol še naknadno poravnal, pa je za banke namenjenih največ šest milijonov evrov.
Drugačna je zgodba s Tušmobilom. Za njegovo prodajo namreč Tuš Holding potrebuje soglasje treh od petih največjih upnikov, razen če bi mu ga uspelo do prihodnjega poletja prodati in zanj iztržiti več kot 55 milijonov evrov. V tem primeru bi šla vsa kupnina za poplačilo večstomilijonskih bančnih posojil, še piše časnik.
Pri tem velja še omeniti, da Marko Fujs, ki je pred leti že vodil Tušmobil, od začetka avgusta opravlja funkcijo prokurista družbe, poročata tako Dnevnik kot Finance. Direktor družbe je Matjaž Savodnik, drugi prokurist pa Mirko Tuš.
