Po zadnjih statističnih podatkih je morala štiričlanska družina z dvema odraslima in dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, nad pragom revščine imeti vsaj 1246 evrov razpoložljivega dohodka na mesec, dva odrasla pa naj bi razpolagala z najmanj 890 evri na mesec. Razdeljene količine humanitarne pomoči s hrano poleg revščine odkrivajo še bedo države, v kateri so navedeni zneski čedalje bolj nedosegljivi tudi za tiste, ki se preživljajo z rednim delom.
Med njimi so posebej ogroženi mladi, ker so še brez premoženja in ker tako rekoč ne poznajo več dela za nedoločen čas. Med nenehnim menjavanjem zaposlitvenega statusa si ustvarjajo družine, rojevajo se jim otroci. To jih dela še bolj ranljive, mlade matere pa še bolj nekonkurenčne na trgu delovne sile.
Če že ne armada brezposelnih, ki so izgubili delo zaradi propadlih podjetij, so zaposleni revni v nasprotju s prepričanjem, da je revščina posledica izogibanja delu. Obstoj zadnjih v Evropski uniji kaže tudi na neuresničevanje zavezanosti h "kakovosti dela", ki ga promovira Evropska strategija zaposlovanja. Vse daljše vrste za hrano na Rdečem križu pa nas opozarjajo na rezultat dveh desetletij umiranja socialne države, sklene komentatorka.
