Blagovna znamka združuje otipljive in neotipljive elemente. Med prve sodijo na primer sam izdelek, embalaža in prodajno okolje, neotipljivi elementi pa so čustvene povezave kot rezultat izkušenj, komuniciranja in povezav z ljudmi, pojasnjuje predstojnica inštituta za trženje na ljubljanski ekonomski fakulteti Vesna Žabkar. Ti elementi z ustreznim načrtovanjem, vodenjem in izvajanjem omogočajo razlikovanje od konkurenčnih ponudb in ustvarjanje vrednosti in vpliva za podjetje.
"Vrednost z vidika podjetja pomeni predvsem varnost prihodnjih prihodkov iz prodaje izdelkov in storitev in je močno povezana z znanjem skrbnikov blagovnih znamk, na primer s poznavanjem trga, odnosi s posredniki na tržnih poteh in podobno," pravi Žabkarjeva.
Kot so za STA razkrili na državnem uradu za intelektualno lastnino, so leta 2008 zabeležili vpis zastavnih pravic pri 70 pravicah industrijske lastnine, izbris zastavnih pravic pa pri eni pravici. Leta 2009 je bilo vpisov 98, izbrisov 42, lani pa so bile zastavne pravice vpisane pri 115 pravicah industrijske lastnine, izbris pa pri šestih pravicah.
Letos kaže, da bo glede vpisanih zastavnih pravic doseženo rekordno število, saj jih je bilo do 23. avgusta vpisanih 100. Izbrisanih jih je bilo 45. Če se bo tako nadaljevalo do konca leta, bodo zastavne pravice vpisane na 150 patentih, modelih in znamkah, izbrisane pa na 67.
"Blagovna znamka ima premoženjsko vrednost in se z njo upravlja enako kot z vsem ostalim premoženjem. Torej lahko se prodaja, zastavlja, daje kot garancija, daje v najem in tako dalje," pojasnjujejo na uradu. Ob tem opažajo, da se v času krize podjetja bolj pogosto poslužujejo tovrstnih instrumentov zavarovanja terjatev in da je zavedanje vrednosti blagovnih znamk v času krize naraslo.
Sama pravica do uporabe blagovne znamke sicer še daleč ni dovolj za doseganje dejanskih prihodkov iz prodaje izdelkov in storitev, ob tem opozarja Žabkarjeva. "Načeloma lahko podjetje, ki izgubi pravico do uporabe blagovne znamke, pri tem pa ohrani znanje skrbnikov blagovnih znamk ter poslovne povezave na trgu, na znanju in izkušnjah razvija ponudbo pod novo blagovno znamko."
Sama zastavitev registriranih blagovnih znamk pri finančnih institucijah praviloma ni preveč priljubljena: težko je namreč določiti vrednost blagovne znamke, saj različne metode izračuna dajejo precej različne rezultate, vrednost pa se spreminja z ugledom podjetja in konkurenčnimi razmerami na trgu. "Prav tako je registracija pravice časovno omejena, predvsem pa ostaja vprašanje, kako uspešna bo finančna institucija pri prodaji pravice do uporabe blagovne znamke, če zavarovana terjatev ne bo plačana," pravi profesorica.
Delovanje podjetij, ki zastavijo svoje blagovne znamke, ima v sebi vsekakor elemente tveganja. "Kaže pa predvsem, da so v nekaterih slovenskih podjetjih izčrpane druge možnosti zavarovanja financiranja," meni Žabkarjeva.
Kljub naraščajočemu trendu pa je delež zastavljenih blagovnih znamk v Sloveniji glede na registrirane blagovne znamke še vedno precej majhen. Po podatkih urada za intelektualno lastnino je namreč veljavnih znamk, registriranih v Sloveniji po nacionalni poti, okoli 25.000, po mednarodni poti okoli 120.000 in kot znamk evropske skupnosti okoli 600.000.
Podobne instrumente zavarovanja terjatev sicer poznajo tudi v tujini, se pa njihova uporaba pogosteje pojavlja v tranzicijskih državah, kot so Estonija, Kitajska in Panama, kot pa v razvitih državah, še pravi Žabkarjeva.