Spomladi leta 1994 v zahodni Evropi niso mogli razumeti, kaj se dogaja v komaj rojenih demokracijah na vzhodu. Kot po tekočem traku so namreč v eni državi za drugo na volitvah zmagovali reformirani komunisti.
Stranke, ki so se "vračale na oblast", niso bile tiste stare partije, saj so nastale iz naprednih delov bivših komunističnih strank. V večini primerov je šlo celo za ljudi, ki so bili naprednejši od tistih, ki so vodili demokratični preporod. Prav pri preroditeljih se je namreč izjemno pogosto izkazalo, da so jim stare, nedemokratične metode v resnici veliko bliže, kot pa so govorili. Popolna zmeda torej. Komunisti, ki so bili demokratični, novodemokrati, ki so v resnici starokomunisti in pri tem še populisti.
Podoben, a nasproten proces lahko opazujemo kar v celotni Evropi, pa seveda tudi pri nas. Čeprav je danes pretežnemu delu evropske populacije jasno, da je do krize prišlo zaradi pogoltnega neoliberalizma, ki ga je uvajala konservativna politika - ta je v želji po več dobička, več denarja požrla lastno podstat, lastno proizvodnjo, lastna delovna mesta - je v resnici toliko večje razočaranje nad levico.
Zakaj? Ker je bila levica v resnici enaka. Ko je prišla za mizo, ki so jo pred tem zasedali konservativci, jo je pograbil ta isti pohlep. Ta ista želja po dobičku, po imeti več, po hitreje napredovati, rasti, hoteli so luksuz, denar, udobje in ugodje. Vse, kar je od levice ostalo, je bil le drugačen pogled na svoboščine, družino, tradicionalne vrednote.
Tam nekje okoli leta 1994 je neki visok slovenski krščanski demokrat rekel, šlo je seveda za seksualno namigovanje, da so v njihovi stranki do pasu konservativni, pod pasom pa demokratični. Bila naj bi šala, pa je bilo v resnici res. In točno to so njihovi volivci tudi zaznali. A danes se tako - nad pasom smo konservativni, pod pasom pa demokratični - vedejo na levici. In ne razumejo, da so njihovi volivci to sprevideli, sklene komentator.
