Množice so hitele preverjat, koliko poslov so imeli z državnimi in javnimi ustanovami njihovi otroci, starši, sosedje in vsi preostali, do katerih je mogoče gojiti zavist, nevoščljivost ali pa zgolj radovednost. Tarče ustvarjalcev domnevnih medijskih senzacij so bile osebe in podjetja, ki so najbolj hvaležna za ustvarjanje različnih afer.
Sreča pač ni večna in čez nekaj dni so se strasti okoli Supervizorja umirile. Na dan so prišla razkritja in pojasnila domnevno najbolj nenavadnih javnih okoriščanj.
Na trenutke se Supervizor zdi le kot sodobna verzija udba.net, ki je pred leti prav tako povzročila razburjenje, vsi, ki so se znašli na seznamih, pa so proglašeni za udbaše, pa čeprav jim to nikoli ni bilo dokazano. Ta primerjava je sicer krivična do Supervizorja. Navsezadnje ima številne dobre lastnosti. Pokazal je številne anomalije, kako so nekatera podjetja v milosti ene ali druge politične opcije ter novodobnih slovenskih kraljev na Betajnovi. Ali katera podjetja izključno preživijo s tem, da so prisesana na finančne prsi matere države ter kako je vsako leto decembra poraba za čuda največja.
Zaradi Supervizorja bodo javni porabniki vsaj nekaj časa previdnejši pri svojem poslovanju s kom ali v kakšnem obsegu. Kar je v času zategovanja pasov vsekakor dobrodošlo, sklene komentator.
