Na eni strani imamo raščane kot nekakšne šolske primere, kaj vse je dovoljeno, ne da bi jih pri tem ustavili organi pregona in nadzora. Raščana se povezuje tudi s spornim nakupom časnika Večer, eno od lokalnih televizijskih postaj in predvolilnimi brezplačniki.
Na drugi strani smo dobili domačo medijsko koalicijo, ki jo sestavljajo vodstveni kadri nekaterih elektronskih medijev. Po zadnjih zakonskih uspehih se zdi, da sami vodijo medijsko politiko v državi. Požrešnost jim preprečuje, da bi medije videli v službi javnosti.
Nekje vmes je kulturno ministrstvo. Dejstvo je, da se jim v tem mandatu ni uspelo zoperstaviti največjim požrešnežem. Tako smo čez noč dobili zakon, za katerega se sploh ne ve, kdo ga je napisal in kdo je predlagal nekatere sporne spremembe. Medijskih strokovnjakov namreč ni bilo zraven.
Na koncu so tukaj še novinarji, ki se kot nekakšni politični odvetniki na vse pretege trudijo, da bi krivca za polom največje domače revijalne hiše našli kar v svojih vrstah. Če razumemo svobodno novinarstvo kot temelj demokracije, so to jasna znamenja, da je z našo družbo nekaj zares hudo narobe, sklene komentator.
