Dodaja, da bi bila ideja bržkone označena za slaboumen poskus vzbujanja pozornosti. Kaj šele, če bi se na podoben način lotil sodnika ali sodišča, kar se pri nas, žal, tudi dogaja: kazen za nespoštovanje sodišča bi utegnila biti zasoljena, posledice pa dolgoročne.
Vendar po njegovih besedah "pri stvari ne gre samo za spoštovanje nosilcev funkcije kot posameznikov, temveč je v demokratični državi pomemben, celo primaren drug vidik. To je varovanje temeljnih družbenih vrednot, brez katerih pravna država ne more. V igri sta ugled in avtoriteta pravosodnih institucij v državi."
Seveda je res, dodaja Fišer, da si morajo te ustvariti ugled in avtoriteto predvsem same s svojim kakovostnim in poštenim delom ter s pravilnimi odločitvami, težko pa ga bo kdo prepričal, da lahko k večjemu spoštovanju karkoli prispevajo napadi nanje in zlobno omalovaževanje njihovega zakonitega početja.
"Skrajno slabo je, če kdorkoli v družbi misli, da bo svoj položaj v pravnem postopku (pa tudi nasploh) izboljšal z nastopaštvom in žalitvami organov ali posameznikov, ki v njem delujejo. Prava katastrofa pa je, če se napadov lotevajo nosilci družbene moči, pretekle ali sedanje, in tudi tisti, ki nanjo šele računajo, gospodarske, politične ali mnenjske pa tudi profesionalne (ne vem, zakaj bi kogarkoli izvzemal)," meni Fišer.
Dodaja, da je krona vsega, da je (pravna) kultura v naši družbi zdrsnila tako nizko, da se napadi na pravosodje dogajajo ob precejšnji neprizadetosti tudi nekaterih izmed tistih, ki jim ne bi smelo biti vseeno za stanje v državi.
Pri tem opozarja, da skrb za pravno državo ni naloga (zgolj) sodne veje oblasti. Tudi ne samo njenih drugih dveh vej, zakonodajne in izvršilne, čeprav v razmerju do sodne oblasti predvsem njiju, temveč tudi države in njenih institucij pa tudi družbe nasploh, civilne in posameznikov.
Opozarja, da je delo tožilcev izvajanje kazenskega pregona, ki poteka "na terenu" in v sodnih dvoranah, ne pa "v javnih razpravah ali medijskih disputih - instrumentaliziranih, kakor smo videli - v katere bi nas radi zvabili tisti, ki so z napadi sami umetno ustvarili afere".
Kot med drugim piše, se primeri napadov na tožilce, z redkimi izjemami, nanašajo prav na položaje, ko državni tožilci izvajajo ukrepe ali vlagajo akte, ki so usmerjeni v kazenski pregon. "Sporočilo ne bi moglo biti bolj jasno, saj ga ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za pritisk, naj ne počno tistega, kar je njihova naloga po ustavi in za kar so postavljeni."
Poudarja pa, da je odločanje državnega tožilca v vseh primerih pravno natančno urejeno in nadzorovano; kontrola obstaja tudi nad morebitnimi zlorabami, ki so redke. Zato niso utemeljeni očitki, ki so pogosto potihoma ali izrecno vsebovani v napadih, češ da gre pri tožilskem delu tako ali tako za nepravno odločanje na podlagi kriterijev, ki so samovoljni, ki vsebujejo obilo subjektivne presoje in ki pri odločanju o pregonu ne bi smeli biti upoštevani.
