Revizorji računskega sodišča so učinkovitost sistema mednarodnega razvojnega sodelovanja - gre za uradno razvojno pomoč, ki jo nudijo razvite države državam v razvoju za njihov gospodarski razvoj in napredek - izvedli pri sedmih ministrstvih: ministrstvu za zunanje zadeve, ministrstvu za finance, ministrstvu za delo, ministrstvu za gospodarstvo, ministrstvu za zdravje, ministrstvu za obrambo in ministrstvu za javno upravo.
Revizija je zajela obdobje od 1. januarja 2007 do 30. septembra 2010 oziroma okoli 45 milijonov evrov pomoči, ki jih je država kot bilateralno pomoč v letih 2007, 2008 in 2009 namenila državam v razvoju, večinoma državam zahodnega Balkana.
Pri pregledu so revizorji ugotovili, da postopki dodeljevanja pomoči v pretežnem delu niso zagotavljali učinkovitega sistema tovrstnega sodelovanja.
Slednje je po ugotovitvah revizorjev posledica tega, da pristojnosti in odgovornosti institucij, vključenih v tovrstno pomoč, niso jasno določene in razmejene. Prav tako niso merljivi cilji pomoči, zakon o mednarodnem razvojnem sodelovanju pa da ne vsebuje načel mednarodnega razvojnega sodelovanja.
Revizorji ugotavljajo, da v obdobju, na katerega se nanaša revizija, niso bili pripravljeni nekateri dokumenti, kot so na primer pravni akt o vključevanju gospodarskih družb v mednarodno razvojno sodelovanje, predpis ocene uspešnosti uresničevanja resolucije o mednarodnem razvojnem sodelovanju Slovenije za obdobje do leta 2015 in strateški programski dokumenti za države za to področje.
Nepravilnosti so ugotovili tudi pri dodeljevanju sredstev, ki jih ministrstva namenjajo nevladnim in drugim organizacijam, za izvedbo razvojne pomoči. Ugotovili so, da so ministrstva pet odstotkov sredstev dodelila preko javnih razpisov, 95 odstotkov pa brez njih, in to kljub temu, da za takšno dodeljevanje nimajo izdelanih meril. "Zato ocenjujemo, da obstaja tveganje, da pri izbiri ni bila zagotovljena dovolj visoka raven preglednosti in namenske rabe sredstev," so zapisali v revizijskem poročilu. Ugotavljajo tudi, da namen porabe sredstev ni bil dovolj natančno opredeljen.
Pomanjkljiva so tudi poročila o mednarodnem razvojnem sodelovanju za posamezna leta, ministrstvo za zunanje zadeve pa ni pripravljalo letnih ocen uspešnosti uresničevanja ciljev tovrstnega sodelovanja, še ugotavljajo.
Zaradi vsega navedenega je računsko sodišče ministrstvo za zunanje zadeve kot nacionalnega koordinatorja pozvalo, naj v 90 dneh pripravi odzivno poročilo in v njem poroča o popravljalnih ukrepih.
V izdanih priporočilih je računsko sodišče ministrstvu naročilo, naj natančno določi naloge in razmeji odgovornosti med posameznimi institucijami, sprejme ustrezno strategijo in pripravi strateške programske dokumente, ovrednoti cilje tovrstne pomoči ter poskrbi, da bodo vsi proračunski uporabniki sporočali podatke o porabi sredstev ministrstvu za zunanje zadeve.
Vsem revidirancem je računsko sodišče tudi priporočilo, naj vzpostavijo pregleden način dodeljevanja pomoči tako, da bodo merila ne glede na način dodelitve sredstev za vse izvajalce vnaprej znana, ter določijo namen porabe sredstev tako, da bo iz pogodb o financiranju med ministrstvi in izvajalci jasno razvidno, koliko sredstev je namenjenih za delovanje izvajalcev in koliko za izvajanje projektov.
