Guantanamo, 30. julija (STA) - Ameriško mornariško oporišče v zalivu Guantanamo na Kubi je od leta 2002 v središču svetovne pozornosti zaradi tamkajšnjih taborišč, kjer so zaprti ujetniki vojne proti terorizmu. Zanimivo pa je tudi sicer kot edina ameriška vojaška baza v državi, s katero ZDA sploh nimajo diplomatskih odnosov.
Američani so leta 1903 s Kubanci podpisali najemno pogodbo za 116,5 kvadratnih kilometrov ozemlja v provinci Oriente na jugu otoka. Pogodba velja, dokler se oba pogodbenika ne odločita drugače. Državi sta leta 1961 prekinili diplomatske odnose, ko je oblast na Kubi prevzel komunistični voditelj Fidel Castro, vendar ZDA v Havano še vedno nakazujejo 4085 dolarjev najemnine na mesec in baze ne nameravajo zapustiti.
Castrova Kuba je oporišču odklopila elektriko in vodo, zaradi česar je Guantanamo danes edina ameriška vojaška baza na tujem, ki se oskrbuje brez pomoči države gostiteljice. Nekaj elektrike pridobijo s štirimi elektrarnami na veter, ki so jih postavili pred nekaj leti.
Guantanamo je bil sprva točka, kjer so se ameriške in druge ladje oskrbovale s premogom, danes pa ima druge naloge. Nazadnje so od tam po potresu januarja lani oskrbovali Haiti. V bazi so zastopani vsi rodovi ameriške vojske, tudi obalna straža, ki skuša od tam z ladjami in hitrimi čolni med drugim preprečiti trgovino z mamili.
V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo v Guantanamu začasno okoli 45.000 beguncev s Haitija in Kube. Takrat so v bazi zgradili tudi taborišče X-Ray, kamor so zaprli tiste begunce, ki so zagrešili kazniva dejanja. Prav v to taborišče so leta 2002 začeli dovažati prve ujetnike v ameriški vojni proti terorizmu.
Poveljnik baze, kapetan mornarice Kirk Hibbert, ki je položaj prevzel septembra lani, je v pogovoru s tujimi novinarji zatrdil, da imajo s skupno posebno enoto Guantanamo (JTF), ki upravlja taborišča za teroristične osumljence, profesionalne in dobre odnose. Zaradi JTF se je število prebivalcev območja baze povečalo za 2000 na okrog 6000 in temu primerno so zrasli tudi stroški.
Brez JTF je letni proračun baze sicer 120 milijonov dolarjev na leto. Na vprašanje, če bi bil vesel, da se JTF poslovi, je Hibbert odgovoril, da se njegovo delo v tem primeru ne bi veliko spremenilo, le količinsko bi ga bilo morda manj, saj mora za JTF zagotavljati vso oskrbo.
Hibbert je edini, ki ima redna srečanja z vojaškim poveljnikom kubanske brigade, nameščene v oklici baze. "Enkrat mesečno imamo srečanja, enkrat na naši, drugič na kubanski strani. Oba sva poklicna vojaka in govoriva o tekočih zadevah," pojasnjuje Hibbert. Po njegovih besedah je to "kot med sosedi, da ne bo nepotrebnih skrbi".
Hibbert je zanikal pojav incidentov s kubansko stranjo, pa tudi izmenjavo daril, na primer v ZDA prepovedanih kubanskih cigar. "Pijemo kavo in jemo pecivo. Nič cigar." O taboriščih za osumljene teroriste s Kubanci ne govorijo. Poveljnika politični položaj na Kubi ne zanima in zanika, da bi imel načrte za posredovanje ob morebitnem padcu sedanjega režima.
V bazi živi tudi 32 ostarelih Kubancev, ki so se v 60. letih prejšnjega stoletja odločili, da ostanejo z Američani. Dva 80-letnika še vedno gresta vsak mesec čez mejo in odneseta ameriške pokojnine (od 800 do 1200 dolarjev mesečno) nekdanjim sezonskim delavcem, ki jih je bilo do leta 1959 v bazi skupaj 3000.
79-letni Noel West, ki se je leta 1964 odločil, da ostane pri Američanih, uživa v pokoju in pravi, da se je življenje po odprtju taborišč za osumljene teroriste spremenilo. Na bolje zato, ker prihaja v bazo več ljudi, predvsem vojakinj in novinark, na slabše pa, ker ne more več na plažo po stari poti mimo taborišč. Na kubansko stran se je od leta 1964 vrnil le enkrat, leta 2006, ko je obiskal sestro, sicer pa čaka, da se bo Kuba vrnila v čase pred Castrom.
Oporišče vojakom in civilnim delavcem, predvsem s Filipinov in Jamajke, ki pripotujejo tja po zraku le z družbo Sunshine Air iz Fort Lauderdalea na Floridi, ponuja nekaj "ameriškega" udobja. Premore McDonalds, Starbucks, irski pub, KFC, bazene, šole, stadione, kino na prostem, plaže in cerkve. "Imamo še več načrtov, čeprav kakšnih stolpnic ne boste videli," je dejal poveljnik Hibbert in izrazil upanje, da jim bo uspelo dobiti denar tudi za posodobitev interneta.
Oporišče ima od 40. let prejšnjega stoletja tudi svojo radijsko postajo Radio GTMO, ki skrbi za glasbo in novice za prebivalce baze. Signal naj ne bi segel daleč čez mejo, program pa oddaja v angleščini. "Ne šalimo se s Kubanci," je povedal vodja radijske postaje, ki ni želel biti imenovan. A v trgovinici s spominki so vseeno naprodaj šaljive Castrove lutke ter majice s podobo danes bolnega in upokojenega revolucionarja.
