Srbski predsednik Boris Tadić je na izredni novinarski konferenci v Beogradu dopoldne povedal, da so ubežnika aretirali zjutraj na Fruški gori. S tem je Srbija po njegovih besedah "zaključila najtežje poglavje v sodelovanju s haaškim sodiščem".
"Izpolnili smo svojo zakonsko obveznost in moralno dolžnost," je dejal in odločno zanikal, da bi srbske oblasti že dlje časa vedele, kje se skriva Hadžić.
Srbski tožilec za vojne zločine Vladimir Vukčević je novinarjem razkril nekaj podrobnosti v zvezi z aretacijo. Pripadniki srbske obveščevalne agencije so ga prijeli nekaj pred pol deveto v gozdu blizu vasi Krušedol na Fruški gori, kjer je čakal pomagača, da bi od njega prevzel denar. Imel je lažno identiteto in je bil oborožen, a se ob aretaciji ni upiral. Ob aretaciji ni imel dolge črne brade, po kateri je bil sicer znan, je pa bil neobrit in je imel brke.
V srbskih medijih so se pojavile domneve, da so Hadžića aretirali v pravoslavnem samostanu Krušedol oziroma v bližnjem vojaškem objektu, kar pa sta Tadić in Vukčević odločno zanikala. Slednji je sicer potrdil, da je imel aretirani stike tudi z nekaj pravoslavnimi duhovniki.
Hadžića je nato zgodaj popoldne v Beogradu že zaslišal sodnik srbskega sodišča za vojne zločine. Njegov odvetnik Toma Filo je po zaslišanju povedal, da je sodišče ugotovilo, da ni ovir za izročitev Haagu, Hadžić pa se na to odločitev ne namerava pritožiti.
Kljub temu bo do izročitve minilo nekaj dni, saj bo sodišče v Srbiji počakalo do izteka tridnevnega zakonskega roka za pritožbo na odločitev o izročitvi.
Haaško sodišče je obtožnico proti Hadžiću vložilo leta 2004, a je tedaj tik pred aretacijo pobegnil in bil na begu vse do danes.
Obtožen je vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, med drugim umora več sto hrvaških civilistov in deportacij več deset tisoč Hrvatov in drugih Nesrbov med vojno na Hrvaškem med letoma 1991 in 1995. Odgovoren naj bi bil tudi za smrt 264 hrvaških zapornikov v Vukovarju oktobra 1991.
Hadžić, ki je bil rojen blizu Vinkovcev na Hrvaškem, je januarja 1991 postal predsednik Srbskega nacionalnega sveta, avgusta istega leta pa predsednik vlade srbskih oblasti Slavonije, Baranje in Zahodnega Srema. Februarja 1992 je nasledil Milana Babića na mestu predsednika samooklicane Republike Srbske Krajine (RSK), ki je tedaj obsegala tretjino Hrvaške.
Goran Hadžić je bil prvi na seznamu okoli 150 Srbov, ki jih je hrvaška vlada leta 1997 izvzela iz zakona o amnestiji, sodišči v Osijeku in Šibeniku pa sta ga leta 1995 v odsotnosti obsodili na deset in pol oziroma 20 let zapora.
Na Hrvaškem so aretacijo pozdravili, a obenem ocenili, da do nje prihaja prepozno. Premierka Jadranka Kosor je dejala, da je to dobra novica za "celotno človeštvo, Hrvaško in družine na tisočev žrtev". Predsednik Ivo Josipović pa je dejal, da je "pravica počasna, a na koncu doseže vse".
Aretacijo so pozdravili tudi v EU. Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso in visoka zunanjepolitična predstavnica unije Catherine Ashton so poudarili, da je to "še en pomemben korak Srbije pri uresničevanju njene evropske perspektive".
Srbski predsednik Tadić je sicer dejal, da zaradi Hadžićeve aretacije ne pričakuje nobenih reakcij EU, "saj je bila to obveznost Srbije". Kot je dejal, niso delovali pod pritiskom kogar koli, temveč so jih vodili moralni razlogi, zakonske obveznosti in zavest, da je to pogoj za spravo v regiji.
Na haaškem sodišču so ob aretaciji še zadnjega ubežnika zadovoljni. Glavni tožilec Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije Serge Brammertz je aretacijo pozdravil, predsednik sodišča, sodnik O-Gon Kwon, pa je v sporočilu zapisal, da se s tem sodišče "približuje zaključku svojega mandata mandata".
Aretacijo so pozdravili tudi najvišji slovenski predstavniki. Premier Borut Pahor je izrazil priznanje srbskim oblastem ter menil, da bo aretacija prispevala k procesu sprave v regiji. Po mnenju zunanjega ministrstva je Srbija s tem dejanjem naredila še en pozitiven korak na poti k EU, medtem ko je predsednik Danilo Türk izpostavil, da je nasilje nad ljudmi brez zaščite in brez moči za samoobrambo hudo zlo in velik zločin.
Tudi drugod so izrazili priznanje srbskim oblastem. Francoski zunanji minister Alain Juppe je pozdravil "odločnost srbskih oblasti", nemški zunanji minister Guido Westerwelle pa je poudaril, da je Srbija s tem prispevala k mednarodni pravičnosti. Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je dejal, da bo aretacija "pomagala zapreti najbolj boleče poglavje v sodobni evropski zgodovini".