Kot je na današnji novinarski konferenci ob predstavitvi poročila varuha za leto 2010 pojasnila Čebašek Travnikova, so v lanskem letu natančno spremljali dve sistemski zadevi: problematiko nadzora in zakonodaje. Opozorila je namreč, da je v Sloveniji nadzor pomanjkljiv, neučinkovit ali pa ga sploh ni. Pri tem je kritična do inšpekcijskih služb, ki prevečkrat ne delujejo ali pa so neučinkovite.
Glede vprašanja zakonodaje pa je opozorila, da mnogo sprejetih zakonov prihaja v kolizijo ali v nasprotje s prej uveljavljenimi pravicami, določene zakonodaje pa se pripravljavci izogibajo. Poleg tega pa pripravljavci odlašajo s spremembo zakonodaje, za katero je jasno, da jo je treba spremeniti, pravi varuhinja in kot primer navaja problematiko zdravstvenega zavarovanja otrok.
Med ranljivimi skupinami so v tokratnem poročilu poleg otrok in starejših izpostavili tudi mlade, ljudi, ki živijo v onesnaženem okolju, skupine diskriminiranih ter "pozabljene", ki so izpadli iz zakonodajne ureditve. Med slednjimi varuhinja omenja ljudi, ki so se borili za osamosvojitev Slovenije, pa niso upravičeni do statusa vojnega veterana. Tu so po besedah Čebašek Travnikove tudi materialni oškodovanci druge svetovne vojne in mobiliziranci v nemško vojsko, ki "padejo" v pravno praznino.
Revni pa so po besedah varuhinje postali največja skupina ranljivih in najmanj zavarovanih prebivalcev. Glede delavcev, za katere delodajalci ne plačujejo prispevkov, pa varuhinja pravi, da je tedanji varuh že leta 2001 opozoril, da je treba nadzirati plačevanje prispevkov. "Če bi takrat upoštevali priporočila, danes ne bi bili v takšni situaciji," pravi.
Med ranljivimi skupinami so sicer po njenih besedah na prvem mestu še vedno otroci. Ob tem je izrazila upanje, da bo obveljal sprejeti družinski zakonik, ki bo rešil "sramotno stanje", v katerem kaznovanje otrok še vedno ni prepovedano.
Čebašek Travnikova tudi opozarja, da Slovenija še vedno ostaja brez nacionalne institucije za človekove pravice, ki bi se ukvarjala s preventivnim delom in raziskavami o stanju na področju človekovih pravic v Sloveniji. Kot varuhinja namreč ne more odgovoriti na vprašanje, kakšno je stanje človekovih pravic v državi, saj podatkov o tem, razen na podlagi prejetih pobud, nima.
Varuhinja si tudi prizadeva, da bi pridobili sredstva za analizo, kako se upoštevajo priporočila, ki jih varuh predlaga v vsakem letnem poročilu. Kot "svetel primer" je omenila področje nasilja v družini, saj je bila problematika po opozorilih varuha urejena z zakonodajo.
