Kako kriza v Sloveniji vpliva na poslovanje Iskre Mehanizmi?
Največji problem vidim v negotovosti poslovnega okolja v Sloveniji zaradi delovanja oziroma nedelovanja različnih sistemov. Problem sta negativna klima in to, da se ukvarjajo sami s seboj. Ne vidim nobene progresivne ideje, temveč gre vse v smeri destrukcije. Zelo veliko energije država porabi za neke zadeve, ki nam ne bodo ustvarile nobene dodane vrednosti.
Kakšne ukrepe bi morala država sprejeti, da preseže to negativno klimo?
Verjamem, da je tudi predstavnikom države in sodstva v takem okolju težko delovati. Vendar se ve, kje bi morali začeti. Kot podjetje, ki kar 95 odstotkov izdelkov proda v tujino, imamo v Iskri Mehanizmi veliko stikov s tujci in vidimo, kako se stvari pri njih odvijajo. Tudi oni so imeli zelo težko obdobje v času recesije, vendar je sedaj optimizem v teh državah zelo velik. S poslovnih poti pa se vračamo v naše poslovno okolje, ki predstavlja zelo velik problem.
Kakšen je situacija v vaši branži?
Če gledamo zahodni del Evrope, krize v takšni meri, kot je bila, ni več oziroma že vlada optimizem. Bolj ko gremo proti Sloveniji, večji je pesimizem.
Koliko je v slovenski krizi realno še vpliva svetovne recesije?
Svetovna gibanja predstavljajo nevarnost tako za nas kot za naše konkurente in kdor bo hitreje tekel, si bo ustvaril konkurenčno prednost. Proti takšni krizi se Slovenija ne more boriti, lahko pa izkoristi svojo prednost, da ima majhne sisteme, ki so lahko hitri in fleksibilni. Na tak način smo se tudi v našem podjetju izvili iz primeža krize, ko so nam konec leta 2008 naročila v dveh tednih padla za dobrih 40 odstotkov. Realizirali smo nove izdelke, ki smo jih imeli pripravljene, in z njimi v letu 2009 ustvarili več kot 30 odstotkov vseh prihodkov. Ta trend smo nadaljevali tudi v letu 2010. Hkrati je bila v tem težkem obdobju pomembna fleksibilnost celotne organizacije z vsemi zaposlenimi, ki so bili pripravljeni potrpeti tistega pol leta in se maksimalno prilagoditi kupcem. Menim, da se bomo v Sloveniji težko šli poslovni kapitalizem na nivoju Amerike, ampak se vsak mora znajti pri tem, kar dela.
Kakšna je pri tem ovira slabo delujoče države?
Če bi država samo pogledala, od česa se napaja, bi bilo tri četrt problema rešenega. Če ne bosta ustvarjena pozitiven odnos do podjetniških pobud in pozitivno poslovno okolje, potem ne bomo ustvarjali dodane vrednosti in državni proračun se ne bo napajal. Naše podjetje se na primer zaradi preteklih problemov bori z več tožbami lastnikov, ki so do vpliva v podjetju prišli tako, da so podjetje zadolževali, kar predstavlja tipičen tajkunski scenarij. Tu smo veliko odvisni od delovanja državnih institucij. Takrat recimo niso delovale, sedaj delujejo nekoliko boljše, vendar je za nas še vedno mukotrpno, da se sodne in stečajne postopke vleče po 10 ali 15 let, saj nam to krade energijo, denar in boniteto.
Ali je v tujini to bolje urejeno?
Kdor gleda z normalno logiko, udari po mizi, reagira in sprejme zakone, da se zadeve normalizirajo. Pri nas pa imam včasih res občutek, da vodilni ljudje niso nikdar opravljali normalnih poslov in ne vedo, kako zgleda tako delo. Ko je šlo svetovno gospodarstvo navzgor, smo vsi živeli v oblakih. Naša mlada demokracija ali karkoli že je, si je ustvarila neko mnenje, da bo vedno tako. Ko je prišla streznitev, so se stare demokracije, ki poznajo primerne mehanizme, znale odzvati. Pri nas pa se ljudje in sistem obnašamo, kot da nam bo nekdo drug rešil situacijo. Ne potrebujemo glamuroznih projektov, ampak da stvari na operativni ravni vsaj normalno tečejo, ne pa da zaradi izsiljevanj tajkunov in dolgih stečajev podjetje ne more niti normalno dezinvestirati. Če bi hoteli delati v dobrobit Slovenije, bi morali delati drugače.
Ali bi bila usmeritev v inovacije, ki je v slovenski gospodarski politiki pogosto izpostavljena, pravilna?
Preveč se pričakuje od nekih grozovitih inovacij, da bi na primer izumili neko Rubikovo kocko in jo kot edini v svetu proizvajali. So pa inovacije, ki predstavljajo proces vse od šolanja do sistema v podjetju, zelo pomembne. Res inovacije na produktih in procesih, ki jih delamo v Iskri Mehanizmi, mogoče niso epohalne narave, ampak so pa na operativnem nivoju zelo pomembne. Vendar je težko reči, kako zagotoviti stalne inovacije znotraj podjetij. Mi imamo denimo nek sistem, ki pa ga tudi ves čas nadgrajujemo in prilagajamo.
Ali je izobraževalni sistem v državi primeren?
Težko bi rekel, da ni primeren, se mi pa zdi, da zaostaja. Namesto bolj praktičnega ima bolj birokratski pristop, kar se prenese tudi na sam kader. Samega znanja pa tudi naš izobraževalni sistem da dosti.
Kako pa gledate na težnjo podjetij po čim manjših stroških dela in čim nižji minimalni plači?
Na dolgi rok ne more biti dobra usmeritev za podjetje, da kuje dobiček na račun zaposlenih, saj po nekaj letih ostane le pogorišče, kar so pokazale razne tajkunske zgodbe. Včasih pa morajo za prestrukturiranje podjetja tudi zaposleni malo potrpeti. A če delodajalec nima namena vlagati v razvoj, potem bo čez pet let namesto uspešnega poslovanja in dobrih plač imel še trikrat večji problem. Dejstvo je, da tudi v Iskri Mehanizmi nekatere posle dobimo, ker smo dovolj ugodni, pri tem si delno pomagamo tudi z našo proizvodnji z Bosni in Hercegovini. Bomo pa verjetno rabili vsaj še pet let, da bomo tehnološko skočili tako visoko, da ne bo nihče več prejemal minimalne plače.
