Na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu se je julija 2006 obrnila skupina enajstih izbrisanih, sodišče pa je julija lani ugotovilo, da jim je Slovenija kršila pravice, zapisane v Evropski konvencije o človekovih pravicah: pravico do varstva zasebnega in družinskega življenja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
Kot je ugotovilo sodišče, država namreč ni sprejela ustreznega zakona in pritožnikom ni izdala dovoljenja za stalno prebivanje ter ni ravnala v skladu z odločbami ustavnega sodišča. Zato je Sloveniji naložilo sprejem posamičnih in splošnih ukrepov, predvsem ustrezne zakonodaje in izdajo dovoljenj za stalno prebivanje z retroaktivnim učinkom.
Po oceni sodišča je kljub številnim prizadevanjem na zakonodajnem in upravnem področju pravni položaj pritožnikov ostal neurejen. V tistem času je bila sicer v državnem zboru že sprejeta novela zakona o urejanju statusa državljanov drugi držav naslednic SFRJ, a v času odločanja še ni začela veljati.
Država pa je oktobra lani vložila zahtevo za ponovno obravnavo pred velikim senatom, ki je drugostopenjski organ Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče je zadevo sprejelo in razpisalo javno obravnavo pred velikim senatom, ki bo v sredo, 6. julija.
Na javni obravnavi bo država poskušala dokazati, da je del odločitev iz sodbe evropskega sodišča sporen. Kot utemeljuje državno pravobranilstvo, je sporno, da mora država prek primernih ukrepov pritožnikom zagotoviti pravico do zasebnega in družinskega življenja in pravna sredstva v zvezi s tem. Sporna se jim zdi tudi načelna ugotovitev sodišča, da naj bi država s svojim ravnanjem povzročila, da so nekateri izbrisani ostali brez vsakršnega državljanstva.
Država bo pred velikim senatom tudi poskušala dokazati, da je za izvršitev odločbe ustavnega sodišča sprejela ustrezno zakonodajo, torej novelo zakona o ureditvi statusa izbrisanih, ter vsem tistim pritožnikom, ki so za dovoljenje za stalno prebivanje zaprosili, tega tudi izdala. S tem bo država poskušala doseči izbris s seznama obsodb evropskega sodišča.
Na drugi strani pa so pritožniki prepričani, da sprejeti ukrepi niso zadostni. Izbrisani in nekatere nevladne organizacije, med njimi Mirovni inštitut, menijo, da je kljub sprejetju zakonske novele še vedno odprtih mnogo vprašanj, kar kaže, da novela ni zadosten ukrep za popravo krivic izbrisanim.
Po mnenju Mirovnega inštituta bi bilo denimo treba poenostaviti upravni postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, saj so za izbrisane potrebna upravna dejanja pravno zahtevna in pomenijo stroške, ki si jih mnogi težko privoščijo. Poleg tega bi jim morala država zagotoviti še podporo pri vključevanju v družbo, dovoljenje za stalno prebivanje pa bi morali pridobiti tudi ožji družinski člani izbrisanih. Na Mirovnem inštitutu še opozarjajo, da je brez statusa še vedno 13.000 izbrisanih.
Na sredini javni obravnavi bosta tako obe strani predstavili svoja stališča. Državo bo zastopalo državno pravobranilstvo, pritožnike pa italijanska odvetniška družba. Veliki senat evropskega sodišča svoje odločitve na obravnavi še ne bo sprejel, pač pa si bo za to vzel nekaj mesecev. Sodba, ki bo dokončna, bo dostopna na spletni strani evropskega sodišča.
V svoji odločitvi sicer sodišče lahko potrdi prvostopenjsko sodbo, pri čemer lahko tudi bolj precizno navede, kako naj se odločba izvrši. Prvostopenjsko sodbo lahko spremeni, lahko pa tudi ugotovi, da je Slovenija zagrešila kršitve človekovih pravic, a je vmes sprejela ukrepe, ki te krivice popravljajo. V tem primeru bi bila obsodba Slovenije izbrisana s seznama obsodb Evropskega sodišča za človekove pravice.
Vprašanje izbrisanih sicer ostaja nerešeno že 19 let. 26. februarja 1992 je namreč država 25.671 prebivalcev Slovenije, državljanov tedanjih republik SFRJ, za katere je začel veljati zakon o tujcih, izbrisala iz registra stalnega prebivalstva oziroma jih prenesla v "pasivno" evidenco. Izbrisani so s tem izgubili nekatere socialne pravice, mnogi so morali zapustiti Slovenijo, nekateri pa so bili iz nje tudi prisilno odstranjeni.
Med 25.671 izbrisanimi je bilo 14.775 moških, 10.896 žensk ter 5360 otrok.
Ustavno sodišče je večkrat ugotovilo nezakonitost izbrisa ter zakonodajalcu naložilo, da odpravi neustavnost ter izbrisanim retroaktivno vrne status stalnega prebivalca. Poskusov ureditve problematike izbrisanih je bilo v preteklosti kar nekaj, a so se vsi zaključili neuspešno, saj v parlamentu nobeden ni užival zadostnega soglasja, t. i. tehnični zakon pa je leta 2004 padel na referendumu.
Marca lani pa je bila sprejeta novela zakona o ureditvi statusa izbrisanih, po kateri izbrisani lahko pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji za naprej ter s posebno dopolnilno odločbo legalizacijo njihovega bivanja v Sloveniji od izbrisa dalje.
Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je po uveljavitvi zakona za dovoljenje za stalno prebivanje zaprosilo 173 izbrisanih. Do 1. junija so izdali 30 dovoljenj za stalno prebivanje, 60 jih je bilo zavrnjenih oz. zavrženih, 83 prošenj pa je bilo še nerešenih. Upravne enote so v tem času izdale 65 posebnih odločb, osem je bilo zavrnjenih, 11 pa še nerešenih.
V zvezi z izbrisom sicer pred sodišči trenutno poteka 40 pravdnih postopkov, doslej pa je bilo vloženih 94 odškodninskih in 69 tožbenih zahtevkov. Pravnomočno je bilo zaključenih 44 pravdnih postopkov, zaenkrat pa izbrisanim ni bila pravnomočno dosojena še nobena odškodnina. Dva izbrisana sta sicer vložila ustavno pritožbo na ustavno sodišče, pred Evropskim sodiščem za človekove pravice pa potekata dva postopka.
