Dejala je še, da bi morala država več narediti za rešitev gradbene panoge. Če je gradbeništvo še globoko v krizi, pa so nekatere panoge po njenih besedah že v ponovnem razvoju, saj je svetovna kriza najprej udarila po velikih severnoprimorskih izvoznikih.
Kako se boljše poslovanje kaže v rezultatih?
Konec lanskega leta so bili poslovni rezultati v naši regiji dobri na vseh področjih, predvsem je opazen dvig povpraševanja po industrijskih proizvodih. Ne Severnoprimorskem je preko 40 odstotkov vseh prihodkov povezanih z industrijsko proizvodnjo. Opazen je bil dvig industrijskih naročil in s tem tudi prihodkov. Nikakor pa ne moremo biti zadovoljni z gradbeništvom, vendar tu nisem verjetno povedala nič novega, saj je gradbeništvo povsod po državi v veliki krizi.
Ali je v krizi veliko podjetij?
Predvidevali smo in to se je izkazalo za pravilno, da se zakon o preprečevanju zamud pri plačilih ni pokazal kot dober. Dejansko se likvidnost naših podjetij še bolj zaostruje. Tudi letos lahko le opazujemo povečevanje poslovnega nezaupanja in vse večje likvidnostne težave. Plačevanja skorajda ni, podjetja so - ne po svoji krivdi - tako na robu stečajev in prisilnih poravnav.
Koliko je bilo stečajev v lanskem letu?
Za lansko leto nimam številk, vendar lahko trdim, da večina podjetij nekako še životari. S ponosom pa lahko povem, da je naša regija na vrhu v Sloveniji po rasti izvoza zaradi velikega povečevanja industrijskih naročil. To velja predvsem za Iskro Avtoelektriko, korporacijo Hidria in Kolektor.
Če je industrijska proizvodnja v porastu, je gradbeništvo, kot ste omenili, še vedno v globoki krizi ...
Tako gradbeništvo kot gradbena industrija, ki je z njim tesno povezana. Pa tudi kovinsko predelovalna industrija ne kaže večjega napredka. Tu imam v mislih predvsem Gostol Gopan, kjer se trudijo zagotoviti delo po najboljših močeh, nimajo pa večjih težav.
Tudi v storitvenih dejavnostih, predvsem igralništvu kot največjemu zaposlovalcu na Goriškem, čas ni najbolj naklonjen?!
Na srečo se situacija v Hitu kot organizatorju zabave počasi le izboljšuje. Sanacijski ukrepi so bili očitno uspešni, saj je bila njihova izguba manjša od načrtovane.
Ali lahko trdimo, da je takemu stanju gospodarstva primerna tudi brezposelnost?
Konec letošnjega maja je bilo na območni enoti zavoda za zaposlovanje v Novi Gorici, ki vključuje upravne enote Ajdovščina, Tolmin in Nova Gorica, prijavljenih 4637 brezposelnih oseb. To pomeni, da je bilo brezposelnih za 1,1 odstotka manj kot prejšnji mesec, vendar kar 17 odstotkov več kot maja 2010. Brezposelnost se je najbolj povečala na uradu za delo v Ajdovščini, in to kar za 27,7 odstotka glede na prejšnje leto. V Novi Gorici se je število brezposelnih povečalo za 22 odstotkov, v Tolminu pa se je v zadnjem letu celo zmanjšalo za dobrih osem odstotkov.
To gre predvsem na račun stečajev večjih podjetij?
Tako je. Vendar se povečuje tudi povpraševanje po delavcih. Med letos prijavljenimi kar četrtina delodajalcev išče delavce v predelovalnih dejavnostih. Zanimivo pa je, da je kar 14 odstotkov vseh delodajalcev iskalo delavce v gradbeništvu in 13 odstotkov delavce v trgovini. To nam daje slutiti, da se stanje kljub vsemu počasi le izboljšuje.
Kako lahko razumemo veliko krizo v gradbeništvu ter veliko povpraševanje po gradbenih delavcih?
Gradbeni delavci niso samo zidarji. Mislim, da tu potrebujejo le posamezne profile gradbenih delavcev, strokovne delavce, projektante in upravljavce gradbene mehanizacije.
Kako bi lahko pomagali gradbeništvu, da bi vendarle izšlo iz te globoke krize?
Mislim, da bi morala država končno začeti povečevati javne investicije. Tu smo kljub nenehnemu poudarjanju nekoliko zaspali. Do oživitve potrošnje lahko pridemo le na ta način, da se povečujejo javne investicije. Vse kaže, da se bo vendarle naredil korak naprej pri gradnji drugega železniškega tira, drugih pa ni zaradi javno-finančnega dolga in reševanja naših bank. To je nekakšen začaran krog na račun davkoplačevalskega denarja, kjer se ne najde izhoda za druge investicije, ki bi bile nujno potrebne za zagon gradbeništva in tudi drugih dejavnosti.
Ali ima država še kakšen vzvod, da bi lahko pomagala osiromašenim gradbincem in drugim pri ponovnem zagonu dejavnosti?
Mislim, da je glavni vzvod v jasni zakonodaji. Že mesece dolgo traja bitka, da bi vladi povedali, da zakon o javnih naročilih ni pravi, saj se ga kot prva ne drži niti država sama. Tudi izbira izvajalcev po najnižjih ponujenih cenah ni pravi, saj pahne še tista podjetja, ki so doslej uspešno poslovala, v težave. Zato so se nam v Sloveniji zgodili SCT in Vegrad ter še druga podjetja. Tista velika gradbena podjetja, ki so še ostala, bi morali ohraniti zaradi strokovnega znanja, sama pa so za preživetje prisiljena iskati delo v tujini.
Kje bi torej lahko našli rešitev iz tega začaranega kroga, da bi poleg industrijske proizvodnje tudi v drugih panogah lahko začeli novo razvojno fazo?
Mogoče pomeni korak naprej tudi prelagani nacionalni energetski program, ki ga moramo v času javne razprave dobro preučiti. Doseči moramo, da se vanj ponovno uvrsti nekatere projekte našega največjega energetskega podjetja - Soških elektrarn. Zahtevati moramo vključitev vseh tistih razvojnih projektov, ki so jih v Soških elektrarnah že pripravili. Hkrati pa pomeni to tudi novo spodbudo za gradbeni sektor.
Kje vidite prihodnost severnoprimorske regije?
Prihodnost te regije je v novih razvojnih potencialih, ki jih v zadnjih letih kaže. Imamo centre odličnosti, kompetenčne centre, mrežne tehnološke parke, imamo kar nekaj majhnih in srednje velikih tehnološko usmerjenih, naprednih podjetij, ki nakazujejo tudi druge smernice razvoja regije. Tu bo potrebno strniti naše sile in poiskati ustrezne kadre. Predvsem pa bomo morali najti tiste sposobnosti, ki bodo uspele zamisli in ideje iz kompetenčnih centrov in centrov odličnosti tudi uresničiti. To je prihodnost marsikaterih dejavnosti, da se razširijo in tudi na novo razvijejo.