Postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice se je začel julija 2006, ko je italijanska odvetniška pisarna v imenu 11 izbrisanih vložila tožbo proti Sloveniji. Julija 2007 je sodišče ugotovilo, da je Slovenija izbrisanim kršila pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče je Sloveniji naložilo sprejem ustrezne zakonodaje in izdajo dovoljenj za stalno prebivanje.
Država je nato oktobra lani zahtevala, da o zadevi odloči veliki senat, torej drugostopenjski organ Evropskega sodišča za človekove pravice. Veliki senat je sklical javno obravnavo, ki bo v sredo, 6. julija. Tam bo država poskušala dokazati, da je za ureditev položaja izbrisanih že sprejela ustrezno zakonodajo ter izdala dovoljenje za stalno prebivanje vsem izbrisanim, ki so zanj zaprosili.
A pritožniki menijo drugače. Kot je na današnji novinarski konferenci pojasnila Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta, novela zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav nekdanje SFRJ odločbo ustavnega sodišča izvršuje na zelo ozek način, ki ne zadostuje za popravo krivic. Pritožniki menijo, da so odločbe o stalnem prebivališču le papir, na podlagi katerega ni mogoče uveljavljati nobenih pravic in popraviti storjenih krivic.
Poleg tega je še vedno 13.000 izbrisanih brez statusa, opozarja Kogovšek Šalamonova in dodaja, da je postopek pridobivanja statusa zaradi administrativnih težav zelo zapleten, lahko pa tudi zelo dolgotrajen. Ob tem poudarja, da so vsi pritožniki, ki so zaprosili za dovoljenje za stalno prebivanje, tega tudi dobili, in to v nenavadno kratkem času, medtem ko nekateri na odločbe čakajo več let.
Kogovšek Šalamonova sicer ni želela napovedovati, kakšno sodbo bo izreklo sodišče. Mogoče je, da bo sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo, lahko omenjeno sodbo spremeni, lahko pa tudi ugotovi, da je Slovenija zagrešila kršitve človekovih pravic, a je vmes sprejela ukrepe, ki te krivice popravljajo. Najbolj ugoden izid bi bil potrditev prvostopenjske sodbe, če bi sodišče način izvrševanja še nekoliko preciziralo. Denimo tako, da bi država morala izdati dovoljenja za stalno prebivanje vsem izbrisanim, in ne le tistim, ki zanj zaprosijo, pravi Kogovškova.
Na Mirovnem inštitutu so danes predstavili tudi knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev, ki je izšla pri založbi Sanje. V njej so predstavljen zgodbe 27 izbrisanih, nastala pa je v sodelovanju 75 avtorjev, med njimi študentov filozofske fakultete in fakultete za socialno delo ter samih izbrisanih. Kot je pojasnila sourednica knjige Uršula Lipovec Čebron, je namen knjige osveščanje o usodah izbrisanih ter pomoč pri popravi krivic. Po njenih besedah knjiga prvič zelo kompleksno razkriva manj znane vidike življenja brez statusa.
