Računsko sodišče ugotavlja, da ministrstvo za obrambo in vlada pri sistemu protidobav pri nakupu vojaške opreme vodita pomanjkljive evidence, odgovorna oseba za izvajanje protidobav ni jasno določena, sistem pa se ni prilagajal spremenjenemu gospodarskemu položaju države v obdobju, na katero se nanaša revizija.
Na računskem sodišču opozarjajo, da sklep vlade iz leta 2000 in smernice za protidobave ne predvidevajo strategije protidobav. Tako "cilji na podlagi posameznih programov protidobav niso jasni, merljivi in časovno opredeljeni, ne na ravni politike protidobav ne na ravni posameznega programa protidobav," so zapisali v revizijskem poročilu. Dodajajo, da ministrstvo za obrambo in medresorska delovna skupina nimata ustreznih meril za merjene koristi sistema protidobav za gospodarstvo.
In ker ni ustreznih evidenc, ne po vrstah protidobav ne po posameznih ciljih, ki naj bi jih s protidobavami dosegli, tudi ni analiz o uspešnosti sistema protidobav na ravni gospodarstva, opozarjajo v revizijskem poročilu.
Tudi vlada ne spremlja dela medresorske delovne skupine in nima podatkov o doseženih ciljih protidobav. Vlada in medresorska delovna skupina od uveljavitve Smernic za protidobave v letu 2000 nista predlagali oz. sprejeli nobenih ukrepov na področju prilagajanja ciljev protidobav, načel ali ukrepov za pospeševanje doseganja ciljev.
Zato je sodišče podalo več priporočil za večjo učinkovitost in uspešnost izvajanja protidobav. Vladi tako priporoča, naj jasno določi nacionalne cilje protidobav, določi merljiv način njihovega spremljanja in jih časovno opredeli, določi način in obliko poročanja medresorske delovne skupine za protidobave, poročila obravnava in ukrepa.
Prav tako priporočajo, naj vlada določi časovni okvir, v katerem mora medresorska delovna skupina za protidobave obveščati naročnika, naj prouči, kako bi dvig praga za nastanek obveznosti protidobav vplival na učinkovitost izvajanja protidobav in ga rezultatom študij ustrezno prilagodi.
Ministrstvu za obrambo pa sodišče priporoča, naj vzpostavi evidenco programov protidobav po vrstah protidobav, naj vladi predlaga industrijsko politiko v zvezi z opremo nacionalnega varnostnega interesa, v kateri opredeli "strateško opremo", ki bo zagotavljala manjšo varnostno odvisnost od drugih držav.
