Državni svet je veto na novelo, ki jo je DZ sprejel pred tednom dni, izglasoval na predlog interesne skupine delodajalcev. Novela "kljub podanim številnim strokovnim pomislekom uvaja parcialne rešitve na področju preverjanja dovolilnic za gospodarske subjekte, 30-dnevnega plačilnega roka in solidarne odgovornosti za plačilo voznine le za avtoprevozniško dejavnost", so zapisali v obrazložitvi zahteve, da DZ o noveli ponovno odloča.
Zakon, s katerim je želela vlada zmanjšati posledice krize v avtoprevozništvu, med drugim uvaja institut plačila voznine za prevoz blaga in potnikov, ki je 30 dni od izdaje računa oz. 60 dni po opravljeni storitvi, solidarnostno odgovornost, da bi lahko prevoznik plačilo voznine zahteval od pošiljatelja ali naročnika, če je ne bi dobil od organizatorja prevoza, in prenaša pristojnost nadzora dovolilnic z državnih organov na gospodarske subjekte.
Državni svetniki menijo, da so rešitve sprejete brez predhodnih analiz in presoje posledic za ostali del gospodarstva.
Glede nadzora dovolilnic svetniki pravijo, da podjetja nimajo ustreznega kadra za tovrstno delo, kar da jih bo še dodatno obremenilo. "Gre za neupravičen prenos kontrole delovanja avtoprevozniške dejavnosti na zasebni sektor, zato je tak prenos javnih pooblastil v nasprotju z ustavo," so prepričani. Navajajo oceno ministrstva za javno upravo, da bodo te spremembe povzročile dodatnih 500.000 evrov stroškov.
Uvedba 30-dnevnega plačilnega roka le v eni dejavnosti pomeni podvajanje zakonodaje pri določanju plačilnih rokov, ki veljajo za celotno gospodarstvo, so zapisali in dodali, da avtoprevozništvo po podatkih Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) ni kritična dejavnost z vidika dospelih neporavnavnih obveznosti, ampak prednjačijo gradbeništvo, popravila motornih vozil in zavarovalniške dejavnosti.
Poleg tega bi določitev maksimalnega plačilnega roka pomenila, da bi za gospodarske subjekte v Sloveniji veljala bistveno drugačna pravila kot za tiste, ki delujejo na enotnem trgu EU, in bi predstavljala neupravičen poseg v svobodno gospodarsko pobudo in s tem kršitev ustave, opozarjajo.
Prepričani so tudi, da solidarna odgovornost ne zagotavlja pravne varnosti gospodarskih subjektov in ni v skladu s splošnimi pogoji obligacijskega prava, saj da solidarni plačniki nimajo podatkov o tem, kdo je naročnik prevoza, kakšni so elementi sklenjene pogodbe in kdo so pogodbene stranke. Poleg tega nimajo vpliva na pogodbene pogoje, izbiro prevoznika in ne nadzora nad njihovim poslovanjem.
Sprašujejo se tudi, kako bi se zakon izvajal v primeru več solidarnih plačnikov v verigi.
Rešitev glede solidarne odgovornosti je v primerni obliki podana že v veljavnem zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, ki velja od leta 2007, pravi državni svet, ki meni, da bi se ustrezne učinke dalo doseči tudi z drugačnimi rešitvami, predvsem z učinkovitim nadzorom nad izvajanjem že veljavne zakonodaje.
Proučiti bi bilo treba možnost uvedbe elektronskega preverjanja dovolilnic preko pristojnih državnih organov, čemur da v razpravah DZ nista nasprotovala niti ministrstvo za promet niti ne predstavniki avtoprevoznikov, ter črtati določbe, ki se nanašajo na uvedbo 30-dnevnega plačilnega roka in solidarne odgovornosti, saj da jih ustrezno ureja že veljavna zakonodaja, so zapisali državni svetniki.
