Ljubljana, 15. maja (STA) - Zametki pokojninskega in invalidskega zavarovanja na Slovenskem segajo v konec 19. stoletja. Do osamosvojitve so se uporabljali predpisi držav, katerih del je bila tudi Slovenija. Prvi celovit sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v samostojni Sloveniji pa je bil sprejet februarja 1992.
Ta sistem je začel veljati z aprilom 1992. Ohranil je temeljna načela do tedaj veljavnega pokojninskega sistema, t.i. dokladni sistem, z obvezno udeležbo, ki se pretežno napaja iz prispevkov od plač.
Med drugim je odpravil splošno možnost predčasnega upokojevanja, ki ga je omejil na stečajne in presežne delavce, invalide in dolgotrajno brezposelne in določil postopno povišanje starostnih mej za upokojitev. Prehod na povečanje starostnih mej je bil postopen, dokončno pa uveljavljen leta 1998.
Medtem ko po dotlej veljavnih predpisih za upokojitev s polno pokojninsko dobo 40 let pri moških in 35 let pri ženskah ni bilo starostnih omejitev, je reforma kot dodaten pogoj za moške določila starost 58 let in za ženske 53 let.
Pred spremembo se je moški z najmanj 20 leti pokojninske dobe lahko upokojil pri 60 letih starosti, po njeni dokončni uveljavitvi pa tri leta starejši. Za žensko, ki je imela vsaj 20 let pokojninske dobe, je bila starostna meja postopno dvignjena s 55 na 58 let.
Sistem je z nekaterimi popravki v letih 1996 in 1998 - med njimi sta bili pomembnejši sprememba načina usklajevanja pokojnin s plačami in sprememba prispevne stopnje delodajalcev - veljal vse do reforme leta 1999.
Razlogi za reformo so bili podobni, kot se navajajo sedaj: nestabilnost obstoječega sistema zaradi neugodnih demografskih trendov - staranje populacije in neugodno razmerje med aktivnim in pasivnim prebivalstvom.
Glede na dosedanji, skoraj izključno enostebrni sistem je bila pomembna novost reforme, ki je začela veljati leta 2000, uvedba tristebrnega sistema zavarovanja.
Prvi steber je ostal obvezno zavarovanje, ki se izvaja prek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Drugi steber so obvezna in prostovoljna dodatna pokojninska zavarovanja, tretji pa pokojninsko zavarovanje na podlagi osebnih pokojninskih varčevalnih računov.
Reforma je predvidela upokojevanje pri višji starosti, ki pa bi ga dokončno uveljavili po daljšem prehodnem obdobju.
Za moške pogoj za starostno pokojnino pri 40 letih pokojninske dobe ostaja 58 let starosti, za ženske se (postopoma) dviguje na 38 let pokojninske dobe in 58 let starosti. Do dviga bi prišli postopoma po prehodnem obdobju: na starost 58 let v letu 2014, na pokojninsko dobo 38 let pa leto pred tem. Minimalni pogoj za pridobitev starostne pokojnine z najmanj 20 let pokojninske dobe je po reformi pri moških 63 let starosti, pri ženskah 61.
Omenjene starostne meje so lahko tudi nižje, odvisno od števila otrok, mogoče pa je tudi upoštevanje let študija in vojaškega roka.
Do leta 2000 je bila odmerna stopnja pri starostnih pokojninah za polno pokojninsko dobo določena pri 85 odstotkih pokojninske osnove. Z reformo je bilo predvideno postopno spreminjanje odmerne lestvice.
Za moškega, ki je bil neprekinjeno zavarovan in dopolni 40 let delovne dobe, se na primer starostna pokojnina letos odmeri v višini 79 odstotkov, po preteku prehodnega obdobja v letu 2024 pa se bo v višini 72,5 odstotka pokojninske osnove (pri ženski za 38 let oziroma glede na leta v prehodnem obdobju).
Reforma je uvedla pojem polne starosti, za moške 63 let in ženske 61 let (za ženske polna starost še ni uveljavljena). Uveljavitev starostne pokojnine pred dopolnitvijo polne starosti ima za posledice znižanje pokojnine, razen ob zadostni delovni dobi (40 oziroma 38 let).
Po drugi strani se je odpravilo zgornjo mejo za odmero starostne pokojnine. Da bi spodbudili ljudi k poznejšemu upokojevanju, se daljša doba upošteva pri določitvi odstotka za odmero pokojnine, medtem ko je prej izpolnitev polnih pogojev za upokojitev praktično avtomatično pomenila upokojitev.
Reforma je prinesla tudi nov izračun pokojninske osnove in spremembe pri odmeri pokojnine. Po zakonu iz leta 1992 se je starostna pokojnina odmerila od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerih koli zaporednih desetih letih, ki so zanj najugodnejša. Reforma je podaljšala obračunsko obdobje na 18 zaporednih, najugodnejših let, in sicer postopno do dokončne uveljavitve v letu 2008.
Precej sprememb je bil v letih samostojne države deležen tudi način usklajevanja pokojnin. Način usklajevanja, določen leta 1992, je bil spremenjen leta 1996 in nato še dve leti za tem. Zopet je sistem usklajevanja pokojnin na novo določil zakon v letu 1999, do sprememb pa je nato prišlo še štirikrat.
Manj se je spreminjala prispevna stopnja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za delojemalce vse od leta 1993 ostaja nespremenjena - 15,5 odstotka, medtem ko so imeli delodajalci sprva enako stopnjo, nato pa se jim je v letu 1996 najprej znižala na 12,85 odstotka, nato pa na 8,85 odstotka.
