Kot je na predstavitvi raziskave dejala vodja projekta Tina Divjak, je podobno raziskavo leta 2006 izvedla organizacija Umanotera. V primerjavi z njo rezultati raziskave iz leta 2009 kažejo, da je pet ministrstev ostalo na isti ravni, trem se je ocena poslabšala, dvema pa izboljšala, najbolj ministrstvu za šolstvo in šport.
Ocene iz leta 2010 pa kažejo določeno izboljšanje prakse in večjega zavedanja pomembnosti vključevanja javnosti v postopke priprave aktov, kar je po besedah Divjakove moč pripisati sprejetju resolucije o normativni dejavnosti in spremembam poslovnika vlade v vmesnem obdobju.
Lani so bila najbolje ocenjena ministrstva za šolstvo in šport, javno upravo, notranje zadeve in kulturo, ki so na petstopenjski lestvici dobila oceno tri. Oceno ena pa so lani dobila ministrstva za zdravje, obrambo, finance, zunanje zadeve ter za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.
V raziskavi so spremljali sodelovanje državnih organov in civilne družbe, poleg postopka priprave posameznih predpisov so ocenjevali tudi objave podatkov in publikacij, organiziranje javnih razprav, uporabo orodij e-participacije in vključevanje predstavnikov civilne družbe v delovna telesa.
Divjakova je kot pozitivno omenila pripravo zakona o prostovoljstvu, ki je sicer v analizi dosegel povprečno oceno, a je v postopku priprave ministrstvo za javno upravo upoštevalo nevladne organizacije (NVO) kot "tiste, ki jih predpis najbolj zadeva". Omogočilo je 60-dnevno javno razpravo, z NVO pa sodelujejo tudi zdaj, ko sprejemajo podzakonske akte.
Pri pripravi novele zakona o društvih pa so imeli po njenih besedah drugačno izkušnjo, saj so na notranjem ministrstvu novelo pripravili brez posvetovanja z društvi in so NVO kot ključne deležnike obravnavali šele, ko je primer prišel v medije.
Divjakova je med priporočili za izboljšanje sodelovanja omenila imenovanje predstavnika za sodelovanje z NVO v vseh državnih organih, opredelitev ključnih deležnikov predpisa, ki se jih mora vključiti že v fazo oblikovanja tez, in oblikovanje liste zainteresirane javnosti. O predlogih in mnenjih, ki so jih prejeli, naj na ministrstvu pripravijo povzetek in obrazložitev, kako so predloge upoštevali oziroma zakaj jih niso. Prav tako priporočajo še uporabo elektronskih orodij za vključevanje javnosti in organizacijo javnih predstavitev ter razprav.
Po njenih besedah ni dovolj samo upoštevati minimalne standarde, ampak je treba vključevati javnost tudi na druge načine. Tako bi se, kot pravi, lahko izognili poplavi referendumov, padcu zakonov v zakonodajnem postopku in "puntu javnosti".
