ZDA se nikoli niso sprijaznile s kubansko revolucijo leta 1959, ki sta jo vodila Castro in legendarni Che Guevara. Ameriški predsednik Dwight Eisenhower je marca 1960 odobril akcije za strmoglavljenje revolucije z gverilsko taktiko. Te so s pomočjo Cie potekale že od leta 1959, načrt pa se je kasneje razrasel v zamisel o invaziji, ki jo je potrdil tudi Eisenhowerjev naslednik John Kennedy, a z omejitvami, ki so potem prispevale k porazu napadalcev.
Cia je novačila kubanske izseljence, jim plačala po 225 dolarjev na mesec, jih oborožila, opremila in urila v ZDA, Gvatemali, Nikaragvi, Panami in Portoriku. Izdelan je bil načrt invazije, vendar Kennedy ni želel pustiti dokazov, da gre za kaj drugega kot spontano akcijo kubanskih nasprotnikov Castrovega režima. Zato je zelo omejil ameriško udeležbo, ki pa je pred zgodovino vseeno ni bilo mogoče skriti.
Prikrita ni ostala niti pred sovjetskimi vohuni, ki so Kubo obvestili o datumu invazije in drugih podrobnostih. Američani so menili, da bo potrebna le majhna vzpodbuda, da se bo kubansko ljudstvo pridružilo osvajalcem in strmoglavilo Castra.
Tako je 15. aprila 1961 osem bombnikov, ki so jih pilotirali ameriški in kubanski plačanci, bombardiralo dve vojaški in eno civilno letališče na Kubi, vendar so povzročili le neznatno škodo.
Nato je 17. aprila pet tovornih ladij ob spremstvu ameriške mornarice, ki je sicer ostala daleč od dogajanj, do Prašičjega zaliva (Baya Giron) pripeljalo okrog 1400 kubanskih oborožencev, pripadnikov t.i. Brigade 2506, nekaj tankov in topništva ter nekaj manjših vojaških ladij.
Kraj invazije je bil zgrešen, saj je šlo za močvirnato območje, ki je napadalcem onemogočalo uspešno manevriranje. Lažno izkrcavanje na drugem delu Kube Castrovih sil ni zmedlo in po nekaj začetnih uspehih so napadalce potisnili nazaj na plažo v Prašičjem zalivu. Tam so jih z letali, topništvom in tanki obstreljevali dva dni.
Na strani napadalcev je bilo 118 mrtvih, Castrove sile pa so ujele 1202 moža. Od 25.000 Castrovih vojakov, več kot 100.000 pripadnikov milice in 9000 pripadnikov kubanske policije jih je padlo 176, ranjenih pa je bilo 4000.
Invazija je bila za Belo hišo huda zadrega, Che Guevera pa se je Kennedyju pisno zahvalil za invazijo, ki je pomagala utrditi revolucijo na Kubi. Ameriški predsednik je bil odtlej zelo nezaupljiv do generalov in Cie, ki so ga prepričali v invazijo, po kateri so na Kubi odstranili večino nasprotnikov režima in tudi nekatere ujete napadalce.
Usmrtitve so se nadaljevale do oktobra 1961, gverilska vojna proti Castru pa je brez uspeha potekala še do leta 1965. Castro je leta 1962 ZDA predal večino ujetnikov v zameno za zdravila in hrano v vrednosti 53 milijonov dolarjev.
Obletnice invazije se bodo v Havani v soboto spomnili z veliko vojaško parado, kasneje pa se bo začel partijski kongres za potrditev socialističnega značaja revolucije, na katerem bo sedanji predsednik Raul Castro razlagal prihodnje reforme. To bo prvi kongres kubanske partije po letu 1997. 79-letni Raul Castro je na oblasti od leta 2006, ko se je njegov starejši brat Fidel umaknil zaradi slabega zdravja.
Januarja so na Kubi že začeli proces odpuščanja 500.000 državnih uslužbencev in krčenja državnih subvencij. Castro želi tudi privabiti več tujega kapitala in uvesti avtonomno poslovanje podjetij.
Tudi 50 let po dogodku so odnosi med državama napeti in še vedno je v veljavi ameriški embargo proti Kubi. Decembra 2009 so na Kubi prijeli Američana Alana Grossa, ki je Kubancem delil komunikacijsko opremo, in ga letos obsodili na 15 let zapora. Kuba po drugi strani želi priti do petih ljudi, ki so v ZDA zaprti zaradi vohunjenja zanjo.
Ameriški predsednik Barack Obama je sicer odpravil nekaj omejitev potovanj na Kubo in pošiljanje denarja Kubancev iz časov predhodnika Georgea Busha. Marca letos je bil na Kubi tudi nekdanji predsednik Jimmy Carter, a brez vidnih rezultatov za izboljšanje odnosov. Napetost ustreza tako režimu v Havani kot močni izseljenski skupnosti Kubancev na Floridi in drugje v ZDA, saj nobena stran ni pripravljena na kompromis.
