Na ustavne sodnike se je namreč obrnilo vrhovno sodišče, ki je prekinilo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tedaj veljavnega tretjega odstavka 56. člena zakona o policiji.
Ta je urejal pogoje in postopek za odločanje ministra o razrešitvi policista ali druge osebe dolžnosti varovanja tajnosti podatkov. Po mnenju predlagatelja so bili s tem na protiustaven način določeni pogoji, da se obdolžencu posredujejo podatki, pomembni za njegovo obrambo.
Ustavno sodišče je na seji 24. marca soglasno odločilo, da je bil omenjeni del zakona o policiji v neskladju z ustavo.
Ko sodišče presodi, da je treba izvesti dokaz z neposrednim zaslišanjem priče, ne more mimo določbe zakona o policiji, če bi morala priča izpovedovati o podatkih, ki jih je dolžna varovati. Kadar gre za pričo, katere identiteta je znana samo policiji, pa je očitno, da je bilo zaradi sporne ureditve zaslišanje te priče odvisno od odločitve ministra, v obrazložitvi pojasnjujejo ustavni sodniki.
Tudi ureditev, po kateri je za odklonitev razkritja zadoščalo splošno sklicevanje na interese izvedbe kazenskega postopka ali na ogroženost priče, ni nalagala ustreznega vrednotenje tega interesa v primerih, ko ogroženost priče ali drugih interesov ni dosegla stopnje resnosti. Ureditev je šla tako daleč, da zaupni podatek ni smel biti razkrit niti sodišču.
Zakonska ureditev, po kateri je pravica obdolženca do zaslišanja obremenilne ali razbremenilne priče odvisna od diskrecijske odločitve ministra, pa po prepričanju ustavnega sodišča pomeni poseg v ustavno pravico do obrambe.
Hkrati pa pomeni dejstvo, da je odločitev sodišča o izvedbi dokaza ali obsegu njegove izvedbe odvisna od predhodne odločitve ministra, poseg v ustavno pravico do sodnega varstva.
S tem ko je minister po diskrecijski pravici lahko zavrnil zahtevo sodišča, naj se posameznik razreši dolžnosti varovanja tajnosti podatka o identiteti priče ali drugih pomembnih podatkov, nujnih za kazenski postopek, ne da bi končno presojo utemeljenosti razlogov, ki narekujejo nerazkritje podatka, opravilo sodišče, je bil obdolženec prikrajšan za sodno varstvo in za pravico do učinkovite obrambe.
Sodišče je deloma razveljavilo tudi četrti odstavek 56. člena sedaj veljavne novele, saj v svojem bistvu ne odstopa od predhodne ureditve.
Ker zaradi razveljavitve tega dela zakona postopek odločanja o razkritju zaupnih podatkov ni urejen, je ustavno sodišče določilo način izvršitve te odločbe.
Tako do drugačne zakonske ureditve minister, pristojen za notranje zadeve, ki meni, da obstajajo razlogi, iz katerih delavca policije deloma ali v celoti ni mogoče razrešiti dolžnosti varovanja tajnosti podatka, s tem in z razlogi za takšno mnenje najkasneje v roku osmih dni po prejemu zahteve seznani predsednika pristojnega višjega sodišča. Ta lahko po vpogledu v kazenski spis in po vpogledu v zaupni podatek odredi razkritje podatka ter določi obseg in pogoje njegovega razkritja ter morebitno uporabo zaščitnih ukrepov. Policija mora predsedniku višjega sodišča omogočiti, da se seznani z zaupnim podatkom, ki je predmet zahteve sodišča.
