Raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) iz leta 2009 razkriva, da so diskriminacija, nadlegovanje in rasno motivirano nasilje veliko bolj razširjeni, kot je razvidno iz uradne statistike. Rezultati kažejo, da so manjšine in priseljenci vdani v usodo ter da očitno ne zaupajo mehanizmom za zaščito žrtev. Agencija FRA poziva vlade EU, naj izboljšajo položaj, tako da spodbujajo prijavljanje in evidentiranje diskriminacije in kaznivih dejanj, povezanih z rasizmom, dosledno uporabljajo protidiskriminacijsko zakonodajo in bolje obveščajo ranljive skupine o njihovih pravicah.
V raziskavi je 55 odstotkov sodelujočih menilo, da je diskriminacija na podlagi etnične pripadnosti v njihovi državi zelo razširjena (v Sloveniji 50 odstotkov), 37 odstotkov jih je navedlo, da so v zadnjem letu sami občutili diskriminacijo, 12 odstotkov pa jih je bilo v zadnjih dvanajstih mesecih žrtev kaznivih dejanj, povezanih z rasizmom.
Vendar pa 80 odstotkov teh posameznikov dogodka ni prijavilo policiji. O najvišjih stopnjah diskriminacije so poročali Romi, visoke stopnje diskriminacije so omenjali tudi podsaharski Afričani (41 odstotkov) in Severnoafričani (36 odstotkov).
O diskriminaciji govorimo, kadar se posameznika ali skupino oseb zaradi določenih osebnih lastnosti, predvsem rase, narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, obravnava manj ugodno od drugih. Drugačna obravnava posameznika je nesprejemljiva kršitev človekovih pravic.
Tako po javnomnenjskih raziskavah kar 46 odstotkov prebivalcev EU meni, da bodo slej kot prej ogroženi zaradi starostne diskriminacije, zlasti na trgu dela.
Diskriminacija po mnenju zagovornika načela enakosti Boštjana Vernika Šetinca ni samo posamičen fenomen ali deviacija, je praviloma tudi strukturna, kar pomeni, da je pogojena s socialnimi praksami v družbi. "Sistemska oziroma strukturna diskriminacija ima zelo pogosto obliko posredne diskriminacije, saj so vse prakse prilagojene t.i. povprečni osebi, ki je po naših družbenih okvirih heteroseksualen zaposlen moški srednjih let, neinvalid, kristjan in srednje situiran, to je pri nas kakih 10-15 odstotkov prebivalstva," pojasnjuje Vernik Šetinc.
Strukturno diskriminacijo lahko zaznamo v obnašanju, ki odreka enako obravnavo in določeno skupino postavlja v podrejen položaj, običajno skozi prikrite predsodke. Sistemska diskriminacija pa pomeni kolektivno nezmožnost zagotoviti enake pravice oziroma enake življenjske priložnosti za neko družbeno skupino, navaja Šetinc. Dodaja, da je žrtev diskriminacije potencialno lahko skoraj vsakdo. Zato diskriminacija nikakor ni le problem družbenih manjšin, temveč je problem iracionalnega, neučinkovitega delovanja družbe kot celote, je prepričan Vernik Šetinc.
Pravna sredstva za varstvo pred diskriminacijo, ki obstajajo bolj ali manj le na papirju, morajo postati enostavno dostopna, uporabniku prijazna, torej nezapletena in učinkovita. Sankcije v primeru kršitev morajo po njegovem imeti odvračalne učinke.
V Sloveniji je treba po prepričanju Vernik Šetinca zagotoviti učinkovito, neodvisno pomoč žrtvam diskriminacije, zlasti z ustanovitvijo neodvisnega specializiranega organa za varstvo pred diskriminacijo, podobno kot je informacijski pooblaščenec. Potrebno je oblikovanje in izvajanje učinkovitih in koordiniranih politik preprečevanja in odpravljanja diskriminacije.
Zagovornik je za lažjo dostopnost uredil spletno stran www.zagovornik.net z osnovnimi informacijami o diskriminaciji, njenem preprečevanju in delu zagovornika.
Vsako leto 21. marec slavimo kot svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji. Na ta dan je leta 1960 policija ubila 69 ljudi na miroljubnem protestu proti apartheidu v Sharpevillu v Južnoafriški republiki. Ob določitvi 21. marca za svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji leta 1966 je Generalna skupščina ZN pozvala države k bolj odločnemu ukrepanju pri odpravi rasne diskriminacije.
