Kot je danes novinarjem povedal minister Gaspari, je njegov predlog v usklajevanju o prenovljenem zakonu tudi to, da bi lahko državni zbor ta zakonska določila spreminjal zgolj z dvotretjinsko večino. Vlada naj bi sicer predlog zakona v parlamentarno proceduro po njegovih predvidevanjih poslala do konca aprila. V DZ Gaspari za tako odločitev pričakuje tudi podporo opozicije.
Dolg države je sicer lani dosegel 37,9 odstotka BDP. Po načrtih vlade (ob predpostavki sprejema vseh predvidenih ukrepov za javnofinančno konsolidacijo, potrebnih strukturnih reform ter ob napovedani gospodarski rasti pri okoli 2,5 odstotka v letu 2011 in okoli treh odstotkih v letih do 2015) naj bi se prihodnje leto povzpel na 41,5 odstotka BDP, v letu 2012 pa dosegel okoli 43 odstotkih BDP ter se nato do leta 2015 stabiliziral pri okoli 40 odstotkih BDP.
Javno garantirani dolg pravnih oseb zunaj sektorja država (npr. Družbe za avtoceste v RS, Slovenske železnice) in poroštva bankam v okviru jamstvenih shem pa so lani po ocenah ministrstva za finance dosegli 7,38 milijarde evrov oz. 20,6 odstotka BDP. Od tega je zgolj javno garantirani dolg Darsa znašal nekaj nad tremi milijardami evrov oz. okoli devet odstotkov BDP.
Gaspari bi iz okvira zgornje meje za javno garantirani dolg sicer izključil jamstva, ki jih je država sprejela v okviru finančne in gospodarske krize, tako da bi šlo predvsem za poroštva za nove energetske in prometne investicije.
Minister je prepričan, da bi vnos omejitev za dolg in državna jamstva povečal verodostojnost države na mednarodnih trgih, ne vidi pa potrebe po vnosu zgornje meje dolga v ustavo, kot je to storila Nemčija. Prepričan je, da bi imela zahtevana dvotretjinska večina v DZ podoben učinek.
S tem bi Slovenija že tudi uresničila zavezo iz t.i. pakta za evro, ki so ga voditelji držav in vlad območja evra potrdili na neformalnem srečanju minuli konec tedna.
Pakt, ki predstavlja omiljeno različico prvotnih nemško-francoskih predlogov za konkurenčnost, članice poziva, naj uvedejo fiskalna pravila za omejitev dolga in primanjkljaja, a jim pušča izbiro, kakšen specifičen nacionalni pravni vzvod bodo uporabile. Pri tem tem bodo sicer morale zagotoviti, da je narava tega vzvoda dovolj zavezujoča in trajna, na primer ustava ali okvirni zakon.
V paktu za evro so sicer zastavljeni štirje temeljni cilji, in sicer spodbujanje konkurenčnosti, spodbujanje zaposlenosti, nadaljnji prispevek k vzdržnosti javnih financ in krepitev finančne stabilnosti, bolj nedorečeno formulacijo pa namenja tudi možnosti usklajevanja davčnih politik.
Kot je dejal Gaspari, je interes Slovenije, da se paktu priključi. Po Gasparijevih besedah je v interesu Slovenije in njenega gospodarstva, da izvaja politike, ki so čim bolj skladne s tistimi iz ostalih držav v območju evra, kjer so tudi njeni glavni trgovinski partnerji.
Kot pravi, mora biti cilj slovenske javnofinančne in gospodarske politike, da lahko slovensko gospodarstvo v prostoru skupne valute konkurenčno posluje in ohranja ter krepi svoj položaj, pri tem pa je treba slediti dinamiki, ki jo narekujejo gospodarsko močnejše države.
Kot pravi Gaspari, bo Slovenija, če ne bo sprejela potrebnih sprememb, zaostala v razvoju, to priložnost pa bo zamudila izključno po lastni presoji. Ponovil je, da stanje v Sloveniji trenutno še ni tako slabo, da ne bi država še vedno imela svobodne izbire o tem, po kateri poti želi iti.
Za sledenje ciljem pakta za evro in novega okrepljenega mehanizma gospodarskega upravljanja v EU bodo namreč po Gasparijevih besedah potrebni številni ostri ukrepi, predvsem na javnofinančnem področju. Slovenija trenutno po njegovih besedah res še ni na radarju mednarodnih finančnih trgov, njena bonitetna ocena pa je stabilna pri AA, vendar pa so obeti negativni, pri čemer bonitetne agencije še posebej opozarjajo na nujnost pokojninske reforme.
Če bo njena uveljavitev preložena, se bodo namreč nedvomno poznale posledice, je prepričan Gaspari, ki opozarja, da lahko Slovenija na področju javnofinančne konsolidacije in strukturnih reform stori veliko ter okrepi svoj položaj ali pa malo in tako utrpi negativne posledice.
Gaspari sicer pojasnjuje, da ni v paktu za evro nič takega, česar ne bi Slovenija že predvidela v svojih razvojnih dokumentih. Z določenimi vidiki, kot je harmonizacija davčne politike, se sicer ne strinja, vendar pa pakt dovoljuje dovolj manevrskega prostora, da se mu Slovenija brez resnih pomislekov lahko priključi.
Gaspari je sicer spomnil tudi na cilj države iz srednjeročnega fiskalnega okvira, ki ga bo poslala v Bruselj, da javnofinančni primanjkljaj pod mejo treh odstotkov BDP zniža do leta 2013, izravnan proračun pa doseže do leta 2016.
Minister ne vidi razloga, zakaj Sloveniji na tem področju ne bi uspelo, a bo zato potrebno jasno opredeljeno omejevanje odhodkov in izvedba potrebnih reform, kot so pokojninska, zdravstvena in prenova javnega sektorja, ter boljše upravljanje s šestimi milijardami evrov kapitalskih naložb države.